Mawlana Jalal ad-Din Muhammad Balkhi – Rumi (30. 9. 1207–17. 12. 1273)
Perzijski pesnik, islamski pravnik, teolog in sufijski mistik, ustanovitelj plesočih dervišev
Rojen blizu kraja Balkh v ‘deželi vzhajajočega sonca’ v provinci Korasan (Veliki Horasan, Khorasan, Khorasaan, Khurasan in Khurasaan) v velikem perzijskem cesarstvu. V Korasan so bili vključeni Nišapur in Tus (danes v Iranu), Herat, Balkh, Kabul in Gazni (danes v Afganistanu), Merv in Sandžan (danes v Turkmenistanu), Samarkand in Buhara (danes v Uzbekistanu) ter Hudžand in Pandžakent (v današnjem Tadžikistanu). Do invazije Mongolov v 13. stoletju je bil Korasan osrednje perzijsko kulturno središče.
V družini so bili trije otroci. Oče Muhammad ibn Hussain Khatibi je bil zelo izobražen in moder islamski teolog, učitelj, pridigar in sufi. Napisal je sufijsko remek delo Ma’arif. Ko je bilo Rumiju pet let, je njegova družina pred vpadi osvajalskih Mongolov, morda tudi zaradi političnih trenj, prebegnila proti zahodu v kraj Naysharpur in nato naprej v Bagdad. Večino časa je Rumijeva družina preživela v druženju z izobraženci, učenjaki in sufiji tistih krajev. Iz Hejaza so romali v Meko. Po vrnitvi so se nastanili v Perziji, v kraju Karaman blizu Konya, v mirnem predelu Anatolije, ki se je imenoval Rum (danes del zahodne Turčije) in je pesnik po njem dobil ime. Ko je bil ta star 19 let, se je prvič poročil. Leto po očetovi smrti, l. 1232, je postal učenec sufijskega mojstra, ki je bil nekdanji učenec Rumijevega očeta v kraju Balkh in se je tudi priselil v Konyo. Na mladega Rumija je prenesel večino očetove sufijske modrosti. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Naslednjih deset let je preučeval sufizem in štiri leta preživel tudi v Damasku v današnji Siriji.
V letih 1240 do 1244 je postal priljubljen sufijski učitelj. Njegova duhovna predavanja je spremljalo tudi po več sto učencev. Meditiral je, pomagal revnim ljudem in živel zelo aktivno življenje sufijskega modreca. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Leta 1244 je Rumi postal duhovni učenec potujočega derviša po imenu Shams al-Din Tabrizi (ime pomeni ‘sonce religije iz Tabriza’), močnega, skrivnostnega sufija brez družbenih vezi, ki je v Konyo prišel iz Bagdada. Rumi je v njem prepoznal uresničenega Človeka, Božjega sina in je ob njem iz intelektualnega in duhovnega učitelja postal pesnik ekstaze. Eno prvih pesmi je napisal v pismu svojemu učitelju Shamsu. Rad je igral na piščal, pogosto se je v plesu ob spremljavi bobnov enakomerno vrtel in spontano ‘izlival’ pesmi.
Izjemno vzorno duhovno prijateljstvo med učiteljem in učencem je povzročilo pri številnih Rumijevih učencih, ki so bili nanj pretirano navezani, veliko razočaranje, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom v mističnih pogovorih. Modri Shamsuddin je po treh letih prvič brez pojasnila zapustil Konyo. Rumi mu je v vznemirjenosti pošiljal pesmi, kasneje zbrane v 1600 kitic z imenom Rubayat. Učitelj se je za kratek čas vrnil, a zaradi sovražne napetosti, ki se je ustvarila med učenci Rumija, je kmalu za vedno izginil. Rumi ga je dve leti iskal, dokler se ni vdal v izgubo učitelja in se vrnil v Konyo. Shamsuddinu je posvetil tudi ode Shams-i-Tabriz, skupaj 2500. V celoti je svojemu učitelju posvetil več kot 45000 verzov. Do konca življenja je pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v za derviše značilnem duhovnem vrtečem plesu. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše.
13 let po ločitvi od svojega učitelja Shams al-Din Tabriza je napisal svoje glavno delo v sedmih knjigah Mathnawi (tudi Masnavi), ki mu pravijo tudi ‘perzijski koran’, saj je v 25000 rimanih verzov prelil sufijsko modrost, ki jo je že veliko prej zapisal oče v svojem veličastnem delu Ma’arif, sam pa jo je še požlahtnil. Ohranjena so tudi Pisma in zapisi govorov njegovim učencem z naslovom Fihi-me-Fihi (V njej je, kar je v njej). Po Rumijevi smrti v Konyi so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov (Mawlawi), imenovanih tudi red plesočih dervišev.
Rumi je učil, da je treba gledati muslimane, kristjane, žide in zoroastre kot enake med enakimi. ‘Jalal’ pomeni veličanstvo, ‘din’ pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din pomeni veličanstvo religije. Sufizem je sicer notranja mistična dimenzija Islama. Tisti, ki se ravna po tej tradiciji, se imenuje sufijski iskalec, sufi ali derviš. Klasična definicija opisuje sufizem kot ‘znanost, ki preoblikuje srce in ga odtegne od vsepovsod razen od Boga’, kot ‘znanost, ki usmerja posameznika na potovanju k uresničitvi njegove Božanske narave in ga vodi v očiščenje notranjega Jaza, v njegovo poplemenitenje.
Na sufizem je vplivala hindujska yoga, še posebej področji umirjanja telesa (asane) in nadziranje dihanja (pranayama). V prvih obdobjih sta bila za sufizem značilna spominjanje Boga in asketizem. Svoje prve privržence pa je imel v muslimanih, ki so ga sprejeli kot reakcijo proti zgodnji svetovljansko vodeni dinastiji Kalifov Umayyad (661–750).
Rumi je pisal v novem perzijskem jeziku. Do danes se je njegova poezija razširila na več kontinentov v perzijskem, turškem in arabskem jeziku, kasneje je bila prevedena še v več kot dvanajst drugih jezikov. V letu 2007 so bile njegove pesmi izbrane kot najbolj priljubljene v ZDA.
Vedno več ljudi tudi zaradi Rumijeve poezije spoznava sufizem kot najbolj povezovalno, naravno in univerzalno filozofijo in praktični način življenja človeštva. V njih vse več iskalcev najde navdih za vztrajanje na poti k najvišjim Resnicam, k Višjemu Človeku. Osnovno vodilo sufizma – kako pomagati vsem ljudem na svetu ne glede na vero, ga dviguje nad religije. Mistična smer islama, ki so jo uvedli sufisti, zahteva spoštovanje islamskih dolžnosti, zlasti brezpogojno predanost Bogu. Temelj njihove univerzalne ljubezni izvira iz Korana, kjer je omenjena ljubezen med Bogom in ljudmi brez razlik. To je izključno praktična pot, je način življenja. Sufizem je bilo vselej mogoče v popolnosti prenašati le od srca učitelja v srce učenca in ne preko besedil, saj so besedila lahko pomanjkljiva, berejo pa jih lahko duhovni iskalci na zelo različnih nivojih. Zato formalizacija doktrine sufizma ni mogoča.
Prevodi Rumijevih del v slovenščino:
Skrivna glasba – angleški prevod Maryam Mafi in Azima Melita Kolin, slovenski prevod Jana Gogala Mali, likovno opremila Biserka Komac, 2004, založba Konto
Zakladi duše – prevedel in uredil Žiga Valetič, Alpha center, 2004
Tkalci duha – Sufijska pot duhovne rasti, Džemal Abdel Hamza, Dželaludin Rumi, Hazrat Inajat Khan, založba Amalietti, 2004
Poljub želim si tvoj – prevod Jana Gogala Mali, likovno opremila Biserka Komac, v pripravi
