Kasneje tega leta sta Luna in babica spet odpotovali v Svobodna mesta. Babica je imela tam vedno zelo veliko dela. Pregledovla je noseče ženske in dajala navodina porodnim babicam, zdravilcem in lekarnarjem. In čeprav je Luna po navadi rada obiskovala vsa ta mesta, jo je tokrat pot ves čas jezila.
Babica, ki je bila vse njeno življenje trdna kot skala, pa se je začela vdajati. Luna je občutila svojo skrb za babičino
zdravje kot praskanje po koži, kot bi imela ves čas oblečeno trnovo obleko.
Xan je je vso pot šepetala. In stanje se je vztrajno slabšalo."Babica," je rekla Luna, ko je opazovala, kako z vsakim korakom trzne. "Zakaj še vedno hodiš? Sesti bi morala. Mislim, da se moraš za trenutek usesti. Poglej.
Tamle je hlod. Nanj lahko sedeš."
"Ah, čenča," je zamahnila babica, se še močneje oprla na palico in znova trznila. "Dlje ko bom sedela, dlje bova morali potovati.
"Dlje, ko boš hodila, bolj te bo bolelo," ji je nasprotovala Luna.
Zdelo se je, kot bi se Xan vsako jutro zbudila z novo bolečino ali skrbjo…
(Odlomek iz knjige: Kelly Barnhill: Deklica, ki je pila mesečino, Založba Grlica, 2018)
Drage bralke, dragi bralci, ste knjigo že prebrali? Prijetno branje in raziskovanje.
