Vera Vardjan, oblikovalka keramike iz Velikega Nerajca v Beli krajini, ima zanimivo življenjsko zgodbo. Svoje izkušnje in spoznanja je zapisala v dveh knjigah, Med nebom in zemljo in Moč vere. V petek, 16. novembra, je s svojo toplino, srčnostjo, preprostostjo, optimizmom in vero nagovorila tudi obiskovalce literarnega večera v Mestni knjižnici Izola. Leta 2012 je po čudežu preživela udarec strele. Zdravljenje v bolnišnici je trajalo več mesecev, prav tako rehabilitacija v zdravilišču in okrevanje doma. Čeprav so ji zdravniki napovedali, da ne bo mogla več hoditi, je Veri Vardjan to vseeno uspelo. A življenje ji že pred tem dogodkom ni prizanašalo. Najprej je zbolela za rakom, nato izgubila sina, sledila pa je še ločitev. Ko je že mislila, da so se stvari uredile, si je pri padcu poškodovala nogo in polomila rebra. Za otečeno nogo je zaman iskala pomoč pri zdravnikih. Nato pa so se začela njena duhovna iskanja. Potovala je v Egipt, nato v Indijo. V dnevnik je zapisovala vsa svoja doživetja. Spremenila je način prehrane. Že prej se je ukvarjala z različnimi športi, tudi s tekom, zdaj pa je začela vaditi jogo. Naučila se je meditirati. Prav meditacija ji je pomagala, da je shodila, pravi Vera. Ko je nepremično ležala v bolnišnici, si je najprej v mislih predstavljala, kako gre v kopalnico, po hodniku, po stopnicah. Kasneje pa še, da je doma, da gre ven do sosedov in na sprehod po vasi. V prvem poglavju druge knjige Vera Vardjan opisuje svoje otroštvo. Bila je srečen in živahen otrok in nadvse je ljubila živali, posebno konje. Pripovedovala nam je o sivem konju s črnimi pikami, ki je včasih imel v čudežno lepo kito spleteno grivo. Pravili so, da take kite lahko spletejo le vile. Že kot otrok je Vera videla stvari, ki jih drugi niso, se spominja, vendar o tem ni pripovedovala, ker so se ji vedno smejali. Otroštvo na vasi, v neokrnjeni naravi ob Lahinjskem jezeru, ki je danes krajinski park, je v Veri prebudilo tudi občutek za dragocene darove prednikov. Z velikim občudovanjem je pripovedovala, koliko dela je bilo potrebno vložiti za kos lanenega blaga. Vse od sejanja, do žetve, namakanja, trenja lanu, predenja in nato tkanja na ročnih statvah. S svojo vedrino je uspela povezati in spodbuditi prebivalce Velikega Nerajca in jih leta 1995 povezala v društvu Krnica, ki je naredilo veliko za razvoj podeželja in obnovo vasi in prejelo številne nagrade, tudi evropske. Več kot dvajset let je vodila Turistično informacijski center. Kot vodnica je znala obiskovalcem predstaviti lepote krajinskega parka in način življenja in navade ljudi. Pred propadom je rešila in obnovila dve leseni hiški, kakršne so nekoč postavljali za mladoporočenca. Taki hiški so včasih rekli hisa za deco delat. Narejene so bile iz orehovih ali kostanjevih brun in brez enega samega žeblja. Vera se ukvarja še z drugimi stvarmi. Raziskuje zdravilna zelišča, predvsem konopljo in iz nje izdeluje olje, čaje in kreme za nego kože. Iz moke peče domač kruh in pogače. Iz gline oblikuje različne uporabne predmete in spominke, na primer ptiča vodomca, belokranjsko glasbilo gudalo, obeske z motivom sončnega kolesa, vrče za vodo ali vino, ki jih razstavlja v svoji galeriji.
Izkušnje so jo naučile, da moramo biti hvaležni za vse, kar se nam zgodi, je povedala. Ovire na naši poti so le priložnost za rast. Z vero vase in zaupanjem v Boga lahko premagamo vse. Tudi sama je v zahvalo za čudež življenja postavila razpelo, ki stoji le 200 metrov stran od mesta, kjer jo je zadela strela. Rada se tudi odzove na povabilo knjižnic, naj predstavi svoje knjige. Več o njenem delu na področju kulturne dediščine pa si lahko preberete v knjigi Iztoka Illicha Brezmejna Slovenija.
Keramika Vere Vardjan bo v Mestni knjižnici Izola na ogled v septembru in oktobru leta 2019. Pri nas si lahko izposodite tudi obe njeni knjigi. Vabljeni v knjižnico.
