Po šolanju pri pedagoginji Sonji Bleiweisovi in študiju pri znameniti prof. Radó na Dunaju je kot mlada začetnica leta 1964 z osvojeno drugo nagrado slavila svojo prvo zmago v ostri konkurenci na mednarodnem pevskem tekmovanju v belgijskem Verviersu. Kljub zelo uspešnemu debiju kot Violetta v Traviati v Sarajevski operi, v širši domovini takrat ni uspela najti zaposlitve (vsa mesta zasedena), zato je odšla v tujino – težkega srca, saj je bila primorana pustiti svoji dvojčici pri starših. Šele čez nekaj let jih je uspela vzeti k sebi v Nemčijo. Takoj na začetku angažmaja v švicarskem Sankt Gallenu so ji zaupali zahtevne vloge: Grofico v Figarovi svatbi, Leonoro v Fideliu in Giulietto v Hofmanovih pripovedkah. Sledil je angažma v nemškem Wuppertalu in številna gostovanja (Köln, Kassel, Gießen, idr.) Naj omenimo le nekaj velikih vlog, ki jih je tam odpela: Madame Butterfly, Fiordiligi v Cosi fan tutte, Leonora v Fideliu, Elsa v Lohengrinu, Leonora v Trubadurju, Santuzza v Cavalerii Rusticani, Marta v Nižavi, Liza v Pikovi dami. Publika jo je imela zaradi njene čustvenosti, njenega izžarevanja na odru, njene iskrenosti in nenazadnje visoke pevske kulture zelo rada. Kritiki so pisali o "njeni izredni moči osebnega izžarevanja na odru", o pevki, "ki glasbeno in igralsko nosi predstavo", "o veličastni Madame Butterfly, katere glas žari na odru", itd.
Za sezono 1972/73 naj bi podpisala angažma v Kielu v severni Nemčiji, a se je odločila za Ljubljansko opero, kjer se je odprlo prosto mesto za mladodramski sopran. Nekaj let po vrnitvi domov je še pela velike vloge, npr. Leonoro v Trubadurju, Minni v Dekle z zahoda, Santuzzo v Cavalerii Rusticani, Traviato, Amelijo v Plesu v maskah in Madame Butterfly, nato pa je sledilo zanjo mračnejše obdobje, ki ni nikoli več doseglo sreče, ki jo je občutila na inozemskih odrih. V ljubljanski operi je ostala do predčasne upokojitve. V zadnjih desetletjih je zagnano vodila dve fundaciji: "Fundacijo Toneta Kralja", svojega očeta in "Fundacijo Luciana Maria Škrjanca".