Mirela Grižonič Sharan že skoraj 12 let s hčerko Saro in možem Dinom Sharanom, pesnikom, pisateljem in prevajalcem, živi v zaselku Hrpeljci pri Laborju. Tam sta si obnovila staro istrsko hišo, na 1500 metrov velikem zemljišču pa zasadila sadovnjak, park, oljčnik, vinograd in vrt. Družina se je tja umaknila iz Pirana, ko je to mesto, ki ga od daleč sicer marsikdo občuduje, začelo umirati. Izginjale so trgovine, zaradi rampe se je ustavil promet, ljudje so se začeli izseljevati v Lucijo, vikendaši so začeli množično kupovati kleti in druge prostore za svoje vikende. Starša sta se želela tudi umakniti negativnemu vzdušju in pojavu narkomanije med mladimi in tako obvarovati pred tem tudi svojega otroka. Čeprav je bilo Mireli ob selitvi iz Pirana težko, sedaj pravi, da je v Hrpeljcih res pravi raj, posebno kadar sije sonce in ni blata na cesti. Ob jutrih lahko celo opazuje srne, ki se brez strahu približajo hiši.
Mirela se je s keramiko srečala slučajno. Pred dvanajstimi leti, ko je kot pisarniška delavka postala tehnološki višek, se je v Piranu v času Ex tempora udeležila keramične delavnice, ki jo je vodil gostujoči italijanski keramičar v Skupnosti Italijanov Piran. Takrat se je usedla za lončarsko vreteno in z njegovo pomočjo naredila prvi izdelek. Tistega dne jo je pritegnila glina kot material izjemne mehkobe in nežnosti. Ljubezen do keramike je od takrat ni zapustila. Odzvala se je povabilu Fulvie Zudič, takratne predsednice Skupnosti Italijanov Piran in se vpisala v prvo delavnico oblikovanja gline pod mentorstvom Apolonije Krejačič. Kasneje se je udeležila še več kratkih tečajev oblikovanja gline. Zdaj ustvarja povsem samostojno in izdelke peče doma v peči za keramiko. Materiale – glino, barve, glazure – večinoma kupuje v Kasezah pri Celju. Tam blizu je bila nekoč stara in znana slovenska tovarna keramike Kili Liboje. Uporablja večinoma engoba barve in prozorne glazure. Z leti je postala velika mojstrica oblikovanja gline, ki izdelke okrasi z veliko, prav filigransko natančnostjo. Imela je že več samostojnih razstav in je sodelovala pri več skupinskih razstavah. Kot Delo meseca je svoje izdelke razstavila v cerkvici Marije Snežne v Piranu, v muzeju v Buzetu in v Mestni knjižnici Izola. Redno sodeluje tudi na sejmih domače obrti. Ker je zelo nežna in zadržana oseba, pri prodaji ni zelo uspešna, saj ne sili v kupce. Zato njene izdelke večinoma kupujejo poznavalci in tisti, ki znajo ceniti znanje in vloženi trud.
Keramika Mireli pomeni način izražanja in sprostitev. Navdih za svoje izdelke najde v Istri, od koder izvirajo njeni predniki. V vitrini ustvarjalnosti je tako postavila na ogled Šavrinko z nošo, kakor so jo nekdaj nosile ženske v Laborju. Naredila jo je v spomin na svojo nono Helo (Mihelo), ki je bila doma v Gažonu. Naredila je tudi več pladnjev, skled in krožnikov in jih okrasila z detajli, ki jih tudi najde v istrski noši in v arhitekturi: na pročeljih hiš, portonih in podobno. Posebne so t.i. foghere, žerjavnice ali ogljenice – te imajo zelo različna imena glede na kraj, od koder izhajajo, so pa značilne za področje severne Istre. To so večje posode s pokrovom, zelo umetelno oblikovane, ki jih je prav tako odkrila v izročilu Istre. Podobne posode hranijo v muzejih v Pazinu in v Buzetu, sama pa jih je našla v knjigah ob obisku domoznanskega oddelka piranske knjižnice. Ob prihajajoči pomladi je prav posebej za razstavo v naši knjižnici oblikovala še različne rože s tako tenkimi pestiči in cvetnimi listi, da delujejo kot najkrhkejši porcelan. Ker se bliža tudi velikonočni čas, seveda ne smejo manjkati niti pirhi, ki so prav tako okrašeni z elementi iz istrske dediščine.
Mirela ima na splošno rada umetnost, posebno likovno in to ljubezen je prenesla tudi na hčerko Saro, sedaj dijakinjo 4. letnika koprske gimnazije. Razstavo njenih slik si boste v naši knjižnici lahko ogledali novembra letos. Sicer pa ima Mirela še sina in tri vnuke, na katere je tudi zelo ponosna.
Razstavo si lahko ogledate do 3. marca 2014 v času odprtosti knjižnice.
