Kinodvor; Izginjanje
Andrina Mračnikar / Avstrija, Slovenija / 2022 /
Režija Andrina Mračnikar, fotografija Judith Benedikt, montaža Gerhard Daurer, glasba Peter Kutin, zvok Julij Zornik, Bertram Knappitsch, William E. Franck, Andreas Hamza, producenta Jürgen Karasek, Danijel Hočevar, produkcija Soleil Film, koprodukcija Vertigo, distribucija Vertigo.
Festivali, nagrade Diagonale (nagrada občinstva); Kino Otok (otvoritveni film); Dokudoc Maribor; Festival slovenskega filma Portorož (vesna za posebne dosežke); Cottbus (mednarodna premiera); nagrada Štigličev pogled Društva slovenskih režiserjev in režiserk za izjemno režijo.
Zgodba
V filmu Izginjanje gledalci lahko spoznavamo bistvo problematike koroških Slovencev, ki je sicer v javnosti premalokrat prikazana.
Stari oče Andrine Mračnikar je leta 1920, tako kot velik del slovenskega prebivalstva južne Koroške, glasoval za to, da bi pokrajina ostala v Republiki Avstriji. To dejanje samoodločanja in demokracije bi lahko pomenilo izhodišče za sožitje v raznolikosti, kot je bilo slovenski manjšini tudi obljubljeno z zakonom. Ljudi se še vedno močno oklepa spomin na izgnanstva v letu 1942, zastrahovanja, da morajo na avstrijskem Koroškem govoriti nemško, otroci hodijo v nemške šole, ker slovenskih ni ali pa so zelo oddaljene. Koroški Slovenci so danes na različne načine diskriminirani, slovenskega jezika pa v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Kako bo s tem čez trideset let, se sprašuje režiserka. Bodo družine zmogle ohranjati slovenščino kot materinščino vsaj doma, v družini? Ali bo takrat sploh še kdo govoril slovensko? Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?
Generacije avtoričine babice skoraj ni več, zato bi morali mlajši nastopiti v javnosti glasneje; tako kot Rudi Vouk, avstrijski odvetnik in bivši politik slovenskih korenin. Ob njegovem protestu pri avstrijskem Upravnem sodišču po postavitvi dvojezičnih tabel v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru, ki so bile po njegovem mnenju nepravne, je Avstrija bila po njegovi zaslugi deležna veliko pozornosti in dvomov glede ravnanja s svojimi manjšinami. Z Voukom kot glavnim kandidatom za Koroško je stranka Liberalni forum na avstrijskih Državnozborskih volitvah leta 2008 prejela 1,5% glasov.
Pisatelji avstrijske Koroške, nasledniki Prežihovega Voranca, so med drugimi tudi: Maja Haderlap, Florjan Lipuš, itd.
Je v Slovencih na Koroškem dovolj genov epigenetike, (ko nosimo čustva svojih prednikov v genih) ali pa imajo tako močno privzgojeno ljubezen do domovine, da ne bodo izumrli?
Kaj vse umira skupaj z jezikom? Spomin? Lastna zgodovina? Ponos? Dom?
Iz prve roke
»Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno: moja družina, moj ‘materni jezik’, izguba družinskih članov, izguba jezika in izguba spomina. Vendar pa moji dokumentarci ne govorijo le o uporu, saj že sami po sebi predstavljajo vrsto upora: upirajo se pozabi in izrinjenosti. Ljudi in zgodbe rešujejo pred popolnim izbrisom. Vračajo jih v kolektivno zavest, kamor tudi sodijo. Ker so del avstrijske, evropske in svetovne zgodovine.
Na začetku leta 2017 se je obrnil name zgodovinar in univerzitetni profesor Oliver Rathkolb in me vprašal, ali bi me zanimalo snemanje dokumentarca o zgodovini Keutschacha/Hodiš. Takrat še ni vedel, da je to pravzaprav moj ‘domači kraj’; kraj, kjer sem odraščala in kjer še danes živi moja družina, ki jo pogosto obiskujem. Pri zgodovini Hodiš se mi je zdelo najbolj neverjetno in zanimivo, da je okoli leta 1910 še več kot 95 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko in da večina sploh ni znala nemško. Malo več kot sto let pozneje je situacija ravno nasprotna: število tistih, ki še govorijo slovensko, je enomestno. Nič ne kaže, da je bila vas nekoč skoraj v celoti slovenska, prav tako pa ne dobimo vtisa, da slovenska narodna skupnost v Hodišah danes sploh še obstaja. Kraj je poseben tudi zato, ker nima krajevne table. Dvojezične krajevne table, ki so jo postavili leta 1972, kmalu zatem pa so jo med ‘ortstafelsturmom’ podrli nemški nacionalisti, niso več nikoli postavili nazaj. Politikom v preteklih petdesetih letih ni uspelo popraviti krivice iz preteklosti in uveljaviti pravice, ki manjšini pripada po državni pogodbi. Hodiše še danes nimajo svojih krajevnih tabel, imajo pa pozdravne table in smerokaze, a vse samo v nemščini. Izključno v nemščini so tudi vsi napisi na javnih stavbah. Vedejo se, kot da slovenska narodna skupnost ne obstaja.
Zgodovina Hodiš je po eni strani reprezentativna in značilna za vso južno Koroško, po drugi strani pa kraju manjka še marsikaj, o čemer sem prav tako želela spregovoriti. Na primer o uporniškem duhu slovensko govorečih študentk in študentov, ki se politično organizirajo in se skušajo boriti proti nezakonitostim v manjšinski politiki. Z letom 2020 se je bližala tudi stota obletnica koroškega plebiscita, ki se je zgodil 10. oktobra 1920. Bilo je jasno, da bo Koroška obletnico bučno praznovala in da bodo potekali tudi protesti. Upala sem, da se bo v tem jubilejnem letu v političnem smislu premaknilo kaj, kar bi koristilo nadaljnjemu obstoju in prepoznavnosti slovenske manjšine na Koroškem. Nazadnje pa se je zgodilo veliko manj od pričakovanega in tudi o tem pripoveduje film.
Slovenski jezik je bil zame vedno zelo povezan z mojo babico. Z njo nisem mogla nikoli govoriti nemško, tudi če so bili v bližini ljudje, ki naju niso razumeli. Enako je danes z mojim sinom, ki je prišel na svet med ustvarjanjem filma: z njim ne bi mogla govoriti nemško, tudi če bi hotela.
Politična in zgodovinska izhodišča se tako povezujejo z obletnico plebiscita – ko so nemška nacionalna združenja še posebej pogosto zakorakala na Koroško –, z babičino hišo ter z našo družinsko zgodbo, vse do mojega sina in prihodnjih generacij.«
– Andrina Mračnikar
Kritike
»Film kot poziv proti resignaciji in za pogumno politično akcijo.«
– Diagonale
»Andrina Mračnikar je s filmom Izginjanje uspela v 100 minutah tudi največjemu laiku predstaviti bistvo problematike koroških Slovencev. Upal bi si trditi, da s tem presega vse dosedanje filme s to tematiko, zato bi ga morali vključiti v čim več šolskih in drugih podobnih programov. Film, ki najde ravnovesje med emocionalnim okvirjem ter sistematično in natančno analizo.«
– Miha Veingerl, Ekran
»Kaj pomeni, če se jezik ne prenaša naprej? Če so ljudje že od zgodnjega otroštva diskriminirani na podlagi svoje identitete? Kako se je mogoče zoperstaviti? Andrina Mračnikar išče odgovore izhajajoč iz družinskih spominov in s pomočjo osebne, dvojezične spremljevalne pripovedi. Poučno, ganljivo in nežno obtožujoče delo sega od zanimivih zgodb, ki razlagajo slovenska družinska imena, do prikaza brezbrižnega odnosa koroških politikov.«
– Sabina Zeithammer, Falter
Filmska ustvarjalka Andrina Mračnikar se je podala v svojo južnokoroško domovino, da bi raziskala, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja zelo uspešno, saj je dokumentarec, ki spretno prepleta osebno in politično, prejel nagrado občinstva na graškem festivalu Diagonale.
Gledalci smo bili nad dokumentarnim filmom zelo navdušeni, po ogledu filma je bil pogovor z režiserko in klepet ob pogostitvi.
Zapisala: Maja Drolec
