Režija: Yasujirō Ozu
Temeljno Ozujevo delo, ki je režiserja proslavilo po vsem svetu ter obveljalo za vzorčen primer njegove unikatne kinematografije in za eno najpomembnejših stvaritev v zgodovini sedme umetnosti.
Scenarij Kogo Noda, Yasujiro Ozu, fotografija Yuharu Atsuta, produkcija Shochiku, igrajo Chishu Ryu, Chieko Higashiyama, Setsuko Hara, Haruko Sugimura, So Yamamura, Kuniko Miyake, Kyoko Kagawa, Eijiro Tono, Nobuo Nakamura, Shiro Osaka, Hisao Toake.
Zgodba
Potovanje v Tokio je tiste vrste elegično delo, v katerem avtor izrazi svojo bolečino, a hkrati ne dovoli, da bi se spremenila v popolno črnino. Lik snahe je za film bistvenega pomena. Ne le da paradoksalno poudarja pomanjkanje topline drugih otrok, temveč predvsem razkriva, da je Ozu, veliki zagovornik družine, še močneje zagovarjal vrline posameznika. Nazadnje pa služi tudi za osvetlitev posebne, za Ozuja ključne morale, ko pokaže, da je tisti, ki je prejel najmanj, tudi tisti, ki bo dal največ.
Shukichi in Tomi, starejša zakonca iz mesteca Onomichi, pripotujeta v Tokio na obisk k svojima otrokoma – sinu Koichiju, ki ima v predmestju majhno kliniko (oče ob pijančevanju s starima prijateljema izrazi nejevoljo, da je sin le vaški zdravnik), in hčeri Shige, ki vodi kozmetični salon. Koichi je preveč zaposlen, da bi se ukvarjal z gostoma, zato se nastanita pri hčeri, ki pa ne skriva, da sta ji starša v nadlego. Skrb zanju zato preloži na Noriko, vdovo njunega najmlajšega, preminulega sina. Noriko, ki ni v neposrednem sorodu z družino, zakonca sprejme z naklonjenostjo in toplino. Še vedno žaluje za umrlim možem in tašča ji dovoli, da gre proti novemu življenju … Žena, mati, babica ob koncu filma umre, hči razmišlja, kaj bo dobila po njej, tudi sinu je na koncu ustrezalo, da oče odpotuje domov. Snaha pa žaluje.
»Skozi zgodbo o rasti tako staršev kot otrok sem opisal začetek propada japonske družinske ureditve.«
– Yasujiro Ozu
Kritike
Iz preproste anekdote se razvije eden največjih japonskih filmov. Ozujev slog, zdaj že do kraja izpopolnjen, skrajno varčen, se zlije v film, ki je tako nepozaben zato, ker je tako pristen, tako resničen, pa tudi ker tako veliko zahteva od gledalca. Kakršne koli zvijače so v Ozujevih filmih redke, tu pa jih sploh ni. Dve generaciji, enostavna zgodba, vseprežemajoče vzdušje vročega poletja in zavajajoče preprost slog – vse to se združi v film, ki je tako japonski in hkrati tako oseben (ter zato univerzalen), da postane mojstrovina.
Ta izjemna študija o staranju, minljivosti in družinskem življenju (ter še marsičem) prinaša tisti nepozabni trenutek: ‘Ali ni življenje razočaranje?’ ‘Da.’
»[Ozuja zanima] tista komaj vidna in zaznavna sprememba v ‘prostorskem zajetju časa’, v likovnem zaznamovanju trenutka, ki nad religijami, ideologijami in osebnimi mitologijami bivanje dojema in občuti kot prihajanje in izginevanje, kot bežen dotik z nečim, kar pogojno poimenujmo človeški svet, kot spoznanje, da smo tu zato, da nas potem nikoli več ne bo.«
– Silvan Furlan, Delo
Potovanje v Tokio je tiste vrste elegično delo, v katerem avtor izrazi svojo bolečino, a hkrati ne dovoli, da bi se spremenila v popolno črnino. Lik snahe je za film bistvenega pomena. Ne le da paradoksalno poudarja pomanjkanje topline drugih otrok, temveč predvsem razkriva, da je Ozu, veliki zagovornik družine, še močneje zagovarjal vrline posameznika. Nazadnje pa služi tudi za osvetlitev posebne, za Ozuja ključne morale, ko pokaže, da je tisti, ki je prejel najmanj, tudi tisti, ki bo dal največ.
Ko si Potovanje v Tokio, ki ga redno označujejo za enega najboljših filmov vseh časov, enkrat ogledaš, ga nikoli več ne pozabiš. Le malo del je znalo tako učinkovito izraziti presunljivo lepoto in neizogibno neznosnost življenja. Film nikogar ne obsoja in njegov občutek neizbežnosti razkriva le nekakšno resignirano žalost. ‘Ali ni življenje razočaranje?’ reče nekdo v nekem trenutku. Toda opažanja so tako preprosta in hkrati ostra, da imaš občutek, da noben drug film ne bi mogel bolje izraziti njegove teme.
Obiskovalci Kinodvora smo bili nad filmom navdušeni in se počastili spominu na velikega slovenskega scenarista, kritika in filmskega teoretika Silvana Furlana.
