Letošnji Kino otok bo v Izoli in drugih slovenskih mestih potekal od 7. do 11. junija, kot vsako leto pa se izbrani filmi in gostje v okviru programa Otok v Ljubljani predstavljajo tudi v Kinodvoru. V mestnem kinu si bodo gledalci in gledalke lahko od konca maja do konca junija ogledali sedem festivalskih filmov, od katerih bodo trije ostali na rednem sporedu, oktobra pa bosta na sporedu še dva.
Paolo Taviani ; Zbogom, Lenora / Italija / 2021 /
Film, ki ga je Paolo Taviani posvetil svojemu bratu in dolgoletnemu sorežiserju Vittoriu, opisuje bizarno popotovanje pepela velikega dramatika Luigija Pirandella do njegovega zadnjega počivališča na Siciliji ter uprizori novelo, napisano dvajset dni pred pisateljevo smrtjo.
Režija Paolo Taviani, scenarij Paolo Taviani, fotografija Paolo Carnera, Simone Zampagni, montaža Roberto Perpignani, glasba Nicola Piovani, produkcija Donatella Palermo, igrajo Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas), distribucija FIVIA – Vojnik
Festivali, nagrade Berlinale (nagrada FIPRESCI); srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za izvirno glasbo; London; Gent; Hongkong; Stockholm; Kino Otok
Zgodba
Ko je Nobelov nagrajenec Luigi Pirandello leta 1936 umrl, je v oporoki zapustil natančna navodila: nobenih slovesnosti in formalnosti. »Naj moja smrt mine v tišini.« Toda veliki sicilijanski dramatik je imel nazadnje kar tri pogrebe.
Film pripoveduje nenavadno zgodbo o potovanju žare s Pirandellovim pepelom iz Rima v Agrigento, kjer se je več let po pisateljevi smrti zgodil njegov zadnji pokop.
Prevoz žare z letalom ni bil možen, ker se sopotniki nočejo voziti z » upepeljenim umrlim«, tudi na vlaku nastajajo težave … Potovanje pepela je opisovalo že več uglednih sicilijanskih avtorjev, tudi slavnih, pri čemer so resnico spoštovali ali pa tudi ne. Potovanje žare za Tavianija postane pretveza, da se skozi filmski imaginarij – prizorišče, na katerem legenda o pepelu razkriva zgodbo italijanske družbe med vojno in po njej – sprehodi skozi italijansko zgodovino 20. stoletja (s pogledom na sedanjost). Vlak, ki zaboj z žaro in njenega spremljevalca prevaža iz Rima na Sicilijo, je skoraj kot teater te družbe zunaj časa; nepismene, obubožane dežele, polne vraževerja, bede, nevednosti, pa tudi lepote, ki ji je usojeno, da propade v tej prihodnji rekonstrukciji. Toda ali niso mnogi od likov, ki so se znašli na vlaku, tudi liki, s katerimi sta Paolo in Vittorio poskušala izumiti italijansko pripoved? Zdi se skoraj, kot bi Taviani skozi legendo o Pirandellovem pepelu govoril o samem sebi, o nitih preteklosti, o svoji veri v film, v umetnost kot prostor, kjer se lahko soočimo s svetom. Hkrati pa prevpraševal lik umetnika in njegovo ‘obrt’; ustvarjanje, ki dovoljuje vse, vključno z misterijem nerazložljivega zločina. Tudi misterij dotičnega pepela ter zgodb, ki jih lahko še vedno napaja.
Potrebnih je bilo mnogo let in še več birokratskih in drugih grotesknih zapletov, toda nazadnje se je vse zgodilo, kot je želel Pirandello, v skladu z njegovo oporoko. Del pepela so zazidali v ‘grobi kamen’, del pa raztresli v morje na Siciliji.
Za konec pa uprizori še novelo Žebelj, v kateri mladega Bastianedduja – iztrganega iz materinega naročja in prisiljenega slediti očetu na drugo stran Atlantika – nezaceljene rane poženejo v nerazumno dejanje, saj z žebljem, ki ga najde na tleh, do smrti zabode deklico, manjšo od sebe …
Iz prve roke
»Zamisel sega v čas, ko sva končala s snemanjem Kaosa: film bi se lahko zaključil z zgodbo o Pirandellovem pepelu. To ni bila Pirandellova novela, toda pomagala nama je ugotoviti, kako iz istega humusa ustvariti lastno novelo. Film pripoveduje o zgodovini Italije skozi drobce zgodb in življenj. Od nekdaj sem menil, da so bili v italijanski kulturi trije temeljni trenutki: renesansa, melodrama in neorealistični film; slednji je bil velik dogodek v svetovni kulturni zgodovini. Zato sem se odločil vključiti nekaj klasičnih prizorov, na primer iz Tatov koles (Ladri di biciclette) Vittoria De Sice. Bil sem ganjen, spomnil sem se svoje mladosti in režiserjev, zaradi katerih snemam filme, kot sta Visconti in Rossellini. Mislim, da je v povojnem italijanskem filmu več resnice kot v katerem koli filmskem obzorniku. Slednji vedno ponuja odmaknjen pogled na resničnost, medtem ko ob gledanju [velikih neorealističnih] filmov bolje razumemo resničnost tistih let, saj smo znotraj nje. V noveli naju je z bratom pritegnila predvsem nadrealistična izjava, da je bil žebelj tam ‘namenoma’; da bi deček z njim zabodel deklico. V ozadju te ideje je nekaj neresničnega, kar je po mojem mnenju ustrezalo trenutku, v katerem smo živeli. Vprašal sem se: kdo si želi vsega tega zla, ki nas obdaja? Je tu morda z namenom? Čutil sem, da je zgodba del sedanjosti, pandemije. Pirandello jo je napisal dvajset dni pred smrtjo in zelo me je presenetila njegova vizija; tako žalostna, s tako globokim občutenjem konca. V njegovih drugih zgodbah je bilo vedno nekaj grotesknega, ta pa je usmerjena v smrt. Film sem želel odpreti in zapreti z gledališko zaveso. Kajti tragedija, ki smo ji priča, je del gledališča; je nekaj jasnega, prosojnega in hkrati skrivnostnega. V prvotnem scenariju je bil prizor iz kratke zgodbe Leonora addio, v kateri glavna junakinja svojim hčerkam poje arijo iz Trubadurja: ‘Leonora addio, Leonora addio …’ Pri montaži smo prizor izrezali – zakaj? Ker film lahko postane slepa imitacija. Bi morali torej spremeniti naslov? Ne, gre za enega najbolj čustvenih Pirandellovih naslovov, in ostal je, čeprav prizora ni več – in niti ene same Verdijeve note. Med delom sem užival in hkrati trpel. Mislim, da smo narejeni iz filmov, ki smo jih posneli. Z bratom sva našla navdih v Pirandellu. Veliki pisatelj je nekoč dejal: ‘Ideje so kot vreče, ki jih je treba napolniti.’ In sam sem moral napolniti dve. Film je zame redka zver, ki me preseneča še danes pri mojih mladih letih.«
– Paolo Taviani
Kritike
»Gre za nekakšen metaforični razmislek o težavi ‘pokopa’, o tem, kako človeka in spomin nanj položiti v zemljo. Film je obarvan (dobesedno, po črno-belem začetku) z razmislekom o nerazumnosti človeških dejanj in daje obliko Pirandellovi zadnji noveli Žebelj – zgodbi o zločinu brez pojasnila. Tako kot je brez pojasnila smrt.«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera
»Potovanje nesrečnih ostankov /…/ je pripovedovano s pirandellovsko ironijo ter polno nenavadnih epizod in nepričakovanih situacij. Zaradi natančnosti detajlov in ostre črno-bele fotografije, ki sedanjost rekonstrukcije spaja z odlomki avtorskih filmov (Paisà, Neusmiljeno poletje/Estate violenta, Razbojnik/Il bandito), Zbogom, Leonora postane sijajna metafora obdobja med prvim in drugim pokopom /…/. Brez pompoznosti ali suhoparnosti nam podarja lekcijo o življenju, kot se za modrost, pridobljeno skozi čas, tudi spodobi.«
– Andrea Marini, Il Giorno
»Kompleksni, vizionarski, metafizični in nepredvidljivi film Zbogom, Leonora je po Kaosu (1984) in Smejiš se (Tu ridi, 1998) že tretja Tavianijeva priredba/počastitev Pirandella, hkrati pa tudi najbolj prežeta s ‘pirandellovskim’ občutjem življenja; občutjem, ki se izmika razumu, da bi se materializiralo v zabavnih skrivnostih, mrtvem času, nežnih in norih likih.«
– Anna Maria Pasetti, Il Fatto Quotidiano
Zbogom, Leonora je mešanica zgodovinske rekonstrukcije in knjižne priredbe, je slavospev režiserjevemu pokojnemu bratu Vittoriu in štiriinšestdesetim (!) letom skupnega ustvarjanja, hkrati pa meditacija o smrti, poznih delih in vsem, kar se zgodi na Zemlji, ko nekdo umre.
Ta poetični razmislek o življenju, zgodovini, usodi in smrti – predvsem smrti – močno spominja na poslovilno pismo. Toda njegova izjemna domiselnost vzbuja upanje, da se veteranskemu maestru morda obeta preporod, pa naj bo še tako kratek. Zbogom, Leonora je nedvomno delo človeka, ki se ozira nazaj v svoje dolgo življenje in v nedavno, mučno zgodovino naroda, pri tem pa se sprašuje, kaj vse skupaj pomeni.
Gledalci smo bili navdušeni in smo večer zaključili ob prijetnem kramljanju in izmenjavi mnenj.
