Pri treh letih je moja hči svoje nestrinjanje s svetom okoli sebe kazala tako, da je v polkoraku trmasto obstala in v takšni pozi s pogledom v tla ter z namrščenim obrazom vztrajala dalj časa. Nepremična. Neodzivna. Takrat me je veliko naučila o sebi. Tole dekletce bo znalo preceniti, kaj lahko integrira vase in česa ne. Do današnjega desetega leta je vedno znova potrjevala mojo tezo, da na silo ne gre nič. Ko razume, za kaj gre, se prepriča, da je varna v odnosu, takrat spregovori in razmišlja o možnih rešitvah. Če ni tako, se spremeni v kip. Zelo pametna komunikacija. »Če me ne sprejmeš kot človeka, pa govori z neživo skulpturo.« Vem, da se tam spodaj skriva rahločutno srce. Bije tako močno, da bi lahko eksplodiralo, če ga ne bi zaščitil trd, močan in debel zid. Šele ko je dovolj varno, se počasi poslovi od kipa in pride nazaj v odnos. Navadno se privije tesno v moj objem in skrije svoj obraz. Brez besed. Samo posluša mamino bitje srca. Vso svojo otroško modrost vliva vame. Naučila me je, da molk takrat največ pove. Sledi nekaj tihih solzic. Ko me pogleda v obraz, vem, da sedaj zmore slišati tudi mojo besedo.
S tem vedenjem jo opazujem pri njenem šolskem (ne)delu. Vse moje besede in opominjanja, da se ne strinjam z njenim odnosom do šole, niso pomagala. Ni mi verjela. Kako bi mi, če pa sem napovedovala prihodnost brez podlage. Deklica je domov prinašala same petice, jaz pa sem z njo delila pametno odraslo mnenje: »Premalo delaš. Ne sediš za mizo in se ne učiš. To ti bo škodilo. To ne bo prineslo dobrih rezultatov, ko bo učne snovi več …« Samo dolgovezenje. Le kako naj integrira vase take besede, ko pa so ji njene izkušnje govorile ravno nasprotno: »Nič mi ni potrebno delati doma. V šoli le malo poslušam, pa je učiteljica zadovoljna.« Pa se je zopet spremenila v kip. »Če me mama ne sprejme takšne, kot sem, bom pa kip.« Želela sem popravljati nekaj, kar ni bilo pokvarjeno. Pa me je le naučila, da sem bila vseh pet let šole tiho. Imela je svoje vzpone in padce. Spoznavala sistem vsako leto posebej, ko je dobila novo učiteljico. Prva dva meseca šole sta bila vedno panična. Učiteljice so me klicale v šolo, da ne dela domačih nalog, da pozablja šolske potrebščine … Jaz pa sem uporabljala otroško modrost, zaupala v mojo »malo« in vedno se je slika po uvodnem uvajanju na sistem spremenila. Nič več se ni spreminjala v kip. Samo malce več časa je potrebovala, potem je dobila svoje odgovore in vedno odlično opravila šolsko delo.
To leto pa se začetniško raziskovanje novega sistema pri drugi učiteljici še kar ni končalo. Se moje napovedi uresničujejo? Nisem je želela spremeniti v kip, zato sem bila le stranski opazovalec, ki jo je na vsake toliko časa spomnil, da sem tu, če bo potrebovala pomoč. Strah me je bilo, da ji ne bo uspelo.
Pa ji je! Zato verjamem v notranjo moč otrok, ki jo pokažejo le, če jim mi odrasli to omogočimo. In tako zelo sem ponosna nanjo. Ni se ji bilo potrebno boriti še proti meni. Ob meni se ji je zdelo dovolj varno, da je lahko na glas povedala, kako zelo je v stiski, ker je šola grozna. In ni se spremenila v kip, ko sva razmišljali, kako bo šla tej grozi naproti. Vem, da bi se pojavil v trenutku, ko bi jaz želela narediti nekaj namesto nje ali pa ji vsiljevati, kako bi bilo dobro napake popraviti. O tem hoče razmišljati sama. Vem, da jo moram vprašati za dovoljenje, če ji želim pomagati, ali počakati, da po pomoč pride sama, če se tako odloči. Danes zberem dovolj moči, da pustim njeno žalovanje njej, svojega pa sebi.
Piše: Ksenja Kos, voditeljica Familylabovih seminarjev
