Sedel sem za računalnikom in bil sem tik pred zmago pri svoji najljubši igrici. Nasprotnik mi je bil tik za petami. Bil sem tri metre pred ciljem, ko je mama vstopila v mojo sobo in navdušeno rekla: “Pripravi se! Gremo na piknik.” “Ne, nočem na piknik!” sem zavpil. “Daj, no, Miha, ne moreš ves dan sedeti za računalnikom. Danes bo naš dan. Odšli bomo v naravo in si privoščili počitek od vsega tega hrupa in slabega zraka,” mi je odgovorila. “Pa še tvoja teta in sestrična gresta z nami. A ni to krasno?” me je prepričevala. “Dolgčaaas!” sem zazehal. “Samo na ta piknik pojdi z nami. Če ne greš, en teden ne bo računalnika,” mi je zagrozila mami. “Kaj? Računalnik? No, prav, pa grem z vami,” sem se vdal. “Zakaj ravno meni starši tako težijo s temi izleti v naravo?” sem razmišljal med hojo po stopnicah.
Oče je veselo zlagal košaro za piknik v avto ter si razposajeno žvižgal. Mama je v kuhinji panično razmišljala, kaj še potrebujemo, da bo ta dan nepozaben in popoln. Jaz pa sem sedel na stopnicah ter čakal, da opravimo s to družinsko “bedarijo”. Potem pa sta se pripeljali teta in sestrična in ni bilo razloga, da bi še zavlačevali z odhodom. Med vožnjo je mama odprla predalnik in v njem našla zgoščenko, na kateri je bila glasba iz njene in očetove mladosti. Na mojo žalost si je zaželela glasnega petja in mi s tem povzročila glavobol. Tudi oče se ji je navdušeno pridružil. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem si v ušesa vtaknil slušalke predvajalnika glasbe in povečal glasnost na najvišjo stopnjo. Ravno sem začel uživati v glasbi, ko smo se ustavili. “Ali smo že prišli?” sem vprašal mamo. Veselo je odgovorila: “Smo že tuuuuu!” Tam je bilo že kar nekaj drugih ljudi, ki so si na istem kraju kot mi zaželeli piknik. Svoje glave so obrnili proti mami, saj je bil njen vzklik tako glasen, da se je ob njem marsikdo zasmejal. Jaz pa sem se samo osramočeno obrnil ter vprašal očija, ali lahko že enkrat gremo. “ Seveda, že gremo,” mi je odgovoril. In res smo odšli. Najprej smo 15 minut hodili po poti z vsemi težkimi košarami, ki jih je mami pripravila za naš piknik, nato smo se ustavili na jasi ob reki Ljubljanici. To me je malce razvedrilo, saj je ob reki vedno kaj zabavnega. Mi vsaj ne bo ves čas dolgčas. Končno smo pogrnili prt in odprli košare s hrano. Med jedjo smo se pogovarjali in tako sem ugotovil, da se moja teta ukvarja tudi z ekologijo in s področji, ki so povezana z varovanjem narave. Ko me je vprašala, ali se zanimam za naravo in okolje, sem odločno odvrnil: “ Sploh ne!” “ Kaj res? Ali te res nič ne skrbi, da onesnažujemo naš planet tako zelo, da ga bomo kmalu dokončno uničili?! Da s svojo nepremišljenostjo ubijamo živali ter rastline, ki niso ničesar krive?!” je razburjeno odgovorila. Jaz sem v zadregi pogledal stran in rekel: “Malo grem do reke.” Vstal sem in odšel. Seveda me skrbi, vendar jaz glede tega ne morem in tudi ne nameravam ničesar storiti. Vzel sem kamen in ga zalučal v vodo. Naenkrat pa sem v vodi v kupu zlomljenih vej, plastičih vrečk ter plastenk, ki so plavale po vodi, zagledal bitje, ki se je utrujeno poskušalo rešiti iz te umazanije. Bil je labod. Opazil sem, da ima ranjeno krilo. Začutil sem, da bo prepozno,če mu ne bom takoj pomagal. Hitro sem stekel do obale, vendar je bil breg reke tako strm, da nisem mogel do njega. Nisem vedel, kaj naj. Nato mi je prišla na misel teta. Stekel sem nazaj do kraja, kjer smo pogrnili odejo, ter zadihan začel razlagati o labodu. Zaradi zadihanosti in razburjenosti me ni nihče razumel, zato mi je mama rekla: "Miha, najprej zajemi zrak, se umiri, nato pa povej, kar imaš za povedati.” Upošteval sem mamin nasvet, nato pa sem začel govoriti: “Teta, takoj moraš do reke. Tam je v veje in umazanijo ujet ranjen labod!” Teta je takoj vstala in z mano stekla do reke. Za nama je stekla še moja sestrična Špela in tako sem obema pokazal ranjenega laboda. Teta je bila videti zaskrbljena. Špela pa je samo rekla: “Ubogi labod!” Nekaj časa smo ga vsi trije samo opazovali in razmišljali, kako bi ga rešili, nato pa je teta rekla: “Prinesi odejo.” Začudeno sem jo pogledal, nato pa stekel po odejo, kot mi je naročila. “Mami, oči, vstanita! Nujno potrebujem odejo.” Presenečeno sta me pogledala, nato sta le vstala, saj sta na mojem obrazu videla, da gre zares. Pograbil sem odejo in stekel nazaj do reke. Teti je med tem časom že uspelo nekako spustiti se po bregu do reke in laboda. Videl sem, da je že umaknila nekaj vej ter plastenk. Ko je videla, da sem prišel, je zavpila, naj se še jaz spustim na mesto, kjer je ona. Špeli pa je rekla, naj steče po košček kruha. “Vsak od naju bo prijel za en konec odeje, tako da bo šla pod vodo do laboda, ki bo stopil na odejo, midva pa ga bova dvignila! Pripravljen?” mi je teta na hitro razložila načrt. Jaz sem samo prikimal. Tako kot sva se zmenila, sva prijela vsak za svoj konec odeje, jo položila v vodo ter jo dala pod laboda. Le ta se je malce ustrašil, vendar ker je bil nemočen, tako ali tako ni mogel storiti ničesar. S težavo sva ga dvignila. Nikoli si nisem mislil, da so labodi tako težki. Sicer pa tudi jaz nisem ravno mišičast fant, pa tudi teta ni ravno najmočnejša. Vendar nama ga je vseeno uspelo dvigniti in nato nežno položiti na tla. Nato pa se je pojavila težava. Kako bova z labodom prišla navzgor po bregu reke? Že sama bi težko splezala nazaj gor, kaj šele z labodom v odeji. Kmalu pa je s kruhom prišla nazaj Špela in porodila se mi je zamisel. “ Špela, potrebujeva te. Pomagala boš dvigniti laboda,” sem ji povedal. Seveda je bila navdušena, saj je tudi ona želela pomagati. “ Teta in jaz bova splezala do sredine brega, ti pa mi ga boš pomagala dvigniti do vrha. Boš lahko? Špela, nato pa boš ti prijela za en konec odeje, jaz pa za drugega in tako ga bova spravila na vrh,” sem jima razložil svojo idejo. “ Gremo? Ena, dva, tri.” In teta je s težavo dvignila laboda ter mi ga podala. Ko sem zagledal to bitje, ki se je borilo za življenje, sem od nekod dobil moč ter prijel laboda in ga z lahkoto dvignil do Špele. Prijela je za del odeje, kot sem ji naročil, in skupaj sva žival dvignila na vrh brega. Ko sva laboda odložila na tla, je vsem trem odleglo. Jaz sem teti pomagal, da je prišla do vrha, Špela pa si je ogledovala laboda ter ga hranila s kruhom, ki ga je prinesla. Ko je prišla na vrh še teta, je pokleknila do laboda ter si ogledala njegovo rano. Rekla je: “ Močno je ranjen. Sami mu ne moremo pomagati, zato ga moramo odpeljati do veterinarja.” Vsi trije smo ga z odejo vred previdno prijeli ter nesli do očija ter mame. Razložili smo jima, kako je z labodom. “ Bolan in umazan ptič pa že ne bo šel v naš nov avto,” sta pripomnila. “ Miha, ne dotikaj se ga! Saj lahko stakneš še kakšno bolezen,” mi je rekla mama. “ Mami, saj je samo ubog, mlad in ranjen labod, ki potrebuje našo pomoč,” sem bil razočaran nad njunim zavračanjem živali. “ No, prav, lahko ga peljemo, vendar bo v prtljažniku, da ne bo umazal avta,” sta popustila. Hrano, ki je še ostala, smo zložili nazaj v košaro ter z labodom v naročju pohiteli do avta. S teto sva ga previdno položila v zadnji del avta in odločil sem se, da bom ostal z njim v prtljažniku ter ga držal. Mami je seveda takoj ugovarjala, da nas lahko ustavijo policisti, vendar sem že od nekdaj zelo trmast, zato nisem popustil. Ne vem niti kdaj niti zakaj, vendar mi je ta labod zelo prirasel k srcu. In odpeljali smo se. Ustavili smo se približno čez pol ure. Ko je oči odprl vrata avtomobila, sem videl, da smo pred veterinarsko kliniko. Teta mi je pomagala nesti laboda v notranjost klinike. Skupaj sva razložila veterinarju, kaj se je pripetilo labodu. Nato je rekel, da bo poskrbel zanj, midva s teto pa sva morala počakati zunaj. V čakalico so prišli še Špela, mami ter oči ter me vprašali, kaj je rekel veterinar. “ Rekel je samo, da bo dobro poskrbel zanj,” sem jim razložil. Čez nekaj časa sta se mami in oči začela pritoževati, zakaj moramo čakati in da nam je navaden labod uničil lep dan. Jaz pa sem samo potrpežljivo čakal na novice. In res je čez pol ure prišel do nas veterinar in povedal, da je labod že pozdravljen. “ Imel je poškodovano krilo ter bil je zelo izčrpan, saj že več dni ni jedel. Imel je srečo, da ste ga našli in ga pripeljali sem. Na žalost bi le malokdo to naredil zanj. Poklical sem ljudi, ki bodo poskrbeli, da se bo varno vrnil v svoje prejšnje okolje in živel naprej.” Preplavilo me je veselje. Rešil sem ranjenega laboda. Rešil sem življenje. Kako neverjeten občutek je to. Nato pa sem pomislil, kako sem zavrnil teto, ko me je vprašala, če me zanima ekologija. Sklenil sem, da bom nekaj naredil v zvezi s tem, da bo v reki umrlo čim manj labodov in drugih živali. Zagotovo mi bo pri tem pomagala tudi moja teta. Ko sem ji povedal svoj namen, se je zelo razveselila. “Miha, vesela sem, da si spregledal, kako pomembna je za nas ekologija ter skrb za naš planet.” Povedala mi je tudi, da vsako četrto leto poteka čiščenje reke Ljubljanice in da se lahko pridružim prostovoljcem, ki jo čistijo. Obljubil sem ji, da se jim bom pri naslednjem čiščenju res pridružil. Tako bom tudi jaz storil nekaj za naš planet, živali, rastline ter za ljudi.
Pozivam te, da tudi TI narediš nekaj za okolje, saj le tako bomo ohranili svet za naše potomce. POMAGAJ IN PREŽIVI!
DEJSTVA O LJUBLJANI IN REŠITVE
Ljubljanica, ena najbolj onesnaženih slovenskih rek
Vzrok: Ljubljanico in njene vodne vire v Ljubljani redno onesnažujejo odpadne vode iz naselij, ki nimajo zgrajene kanalizacije ali ki imajo staro kanalizacijsko omrežje; industrijski kompleksi z odvajanjem neprimernih odpadnih voda, izcedne vode iz ljubljanskega odlagališča odpadkov, izpusti iz plovil in človeški dejavnik.
Rešitev: Vodilni Ljubljane bi lahko dali pobudo za gradnjo kanalizacije, saj je Ljubljanica ena pomembnejših rek v Sloveniji tudi za turizem. S tem bi veliko pripomogli k ohranjanju čistosti Ljubljanice.
Onesnažen zrak v Ljubljani povzroča bolezni dihal
Vzrok: Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Trdni delci izvirajo iz številnih človekovih dejavnosti:
industrija, kurjenje fosilnih goriv, predvsem pa promet. V Ljubljani je še vedno vse podrejeno motornemu prometu, tako da že vrsto let prihaja do rednega čezmernega onesnaževanja zraka. Vendar je zaradi vse večjega omejevanja vožnje z motornimi vozili v mestnem središču že opazno zmanjševanje vsebnosti trdih delcev. Napredki so prepoznavni in obetavni.
Rešitev: Res je, da je napredek pri kakovosti zraka v Ljubljani že prepoznaven, vendar še vedno lahko nekaj naredimo, da zrak sploh ne bo več onesnažen (na primer: uporaba javnega prevoza, zmanjšanje kurjenja odpadnih surovin in umetnih mas …)
Podzemna voda v Ljubljani vedno bolj onesnažena
Vzrok: Mesto Ljubljana ima sicer zelo ugodne naravne pogoje za oskrbo s pitno vodo, saj sta oba dela ljubljanske kotline, Ljubljansko polje in Ljubljansko barje, tudi vodna vira mesta. Prav pod mestom in v njegovi neposredni bližini so velike zaloge podzemne vode, ki pa so zelo občutljive. Marsikdaj in marsikje podzemna voda preseže mejne vrednosti posameznih kemijskih spojin. Kemikalije in nevarne snovi v okolju lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi. Slogan, s katerim so pred časom ozaveščali meščane, je bil zelo zgovoren: »Pijemo, kar polijemo.«
Gladina podzemne vode se predvsem zaradi poglabljanja strug Save in Ljubljanice znižuje. Najizrazitejše znižanje podzemne vode je znano prav v vodonosniku Ljubljanskega polja, kjer se je na prehodu iz prejšnjega stoletja gladina podzemne vode znižala za štiri metre in pol. Gladina podzemne vode se je kasneje še zniževala in v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je znižala za okoli osem metrov v primerjavi z letom 1890, ko so začeli črpati vodo v prvi slovenski vodarni v Klečah.
Rešitev: Zmanjšanje izlivov kemikalij in sredstev, ki škodujejo okolju, v reko Ljubljanico. Glede poglabljanj strug rek Save in Ljubljanice pa bi lahko ob bregove nasuli pesek, tako da bi se struge poglabljale počasneje ali pa da se sploh ne bi.
PREDLOG
Veliko vodnjakov na območju Polja je presahnilo. Presahnil je tudi vodnjak ob stari osnovni šoli v Polju. Njegova poglobitev in ureditev kot merilno mesto bi nedvomno lahko zviševala zavest o varovanju podzemnih voda, tega dragocenega vira življenja. Predlagava, da se Osnovna šola Polje prijavi na razpis “Ohranjamo slovenske vodnjake” in preko tega projekta poglobi vodnjak do podzemne vode ter opremi vodnjak z vidno merilno opremo, ki bi vsakega mimoidočega opominjala, da je nekaj metrov pod njegovimi vodami dragocen naravni vir.
Avtorici: Rebeka Grčar in Sara Uhan
Mentorica: Tatjana Pecin Završan
Lektorirala: Danica Iskra
Šola: OŠ Polje
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
