27-letni Sebastjan Šeremet, med prijatelji bolje poznan kot Seba, slika že, odkar pomni! Nima nobene slikarske, kiparske ali kakršne koli umetniške izobrazbe in je tudi noče imeti! S slikarstvom se preživlja že 6 let. Medtem se je tudi odpravil na potovanje po Evropi, kjer je mnogim ob pogledu na njegova dela zastal dih. Večina ga je imela za akademskega slikarja, vendar je s ponosom povedal, da se je vsega naučil sam, le tu in tam mu je Branko Šuster priskočil na pomoč. Ustvarja skupaj z Nejcem Smodišem, ki pravi, da se je vsega, kar zna, naučil od svojega mentorja, Seba. Pod njegovim mentorstvom je začel ustvarjati leta 2006, danes pa na mnogih projektih delujeta kot ekipa. Ustvarjata v Sokolskem domu, kjer imata svoj atelje. Sokolski dom oz. prvi narodni dom na takratnem slovenskem ozemlju je stavba, ki je simbolna ne samo za Novo mesto, ampak za vso Slovenijo. Narodni dom so zgradili za potrebe takratne čitalnice in je bil prvi narodni dom na takratnem slovenskem ozemlju. V njem so imela prostore razna narodna društva, knjižnica in šola Glasbene matice, uporabljali pa so ga tudi novomeški Sokoli, od tod tudi ime. 125 let stari Narodni dom je še kako potreben obnove, vendar so prizadevanja mestne občine Novo mesto nekako potonila v pozabo.
Kdaj, na kakšen način oziroma s čim ali kom se je začela vajina umetniška pot?
Kako sta prepoznala to vajino nadarjenost? Se je to pojavilo že v otroštvu, je na to vplival kakšen poseben dogodek?
Sebastjan: Začel sem podobno, kot Nejc. V srednji šoli sva pogledala zvezke in ugotovila, da je v njih več risbic kot pa učne snovi. Na osnovi tega sem se odločil, da bom slikal. V tretjem oziroma v četrtem letniku srednje šole sem se pripravljal na sprejemni izpit za likovno akademijo, ampak nisem bil sprejet. Od samega začetka me je fasciniral nadrealizem, npr. Salvador Dali, H. R. Giger. In ves čas sem risal na tak način. Tudi v Nejčevih zvezkih so bile podobne risbe. Kot da bi drug drugega kopirala, še preden sva se sploh spoznala. V to smer sem tudi nadaljeval s svojim risanjem. Vedno v nadrealizem. Šel sem do Braneta Šustarja, učitelja likovnega pouka na OŠ Grm v Novem mestu, ki mi je dajal smernice. Pomagal mi je, da sem pridobil tehnični pogled na slike.
Nejc: Leta 2005 sem šel prvič do Seba. Kot športnik nisem uspel in sem se moral odločiti, kaj bom počel v življenju. Izbiral sem med zaposlitvijo, študijem in slikanjem. Odločil sem se izkoristiti talent, ki ga imam, in se odločil za slikarstvo. Šel sem do Šusterja in mu pokazal nekaj svojih risb. Napotil me je k Sebastjanu. Pri njem sem zdržal leto dni in se zopet vrnil k športu. Sebastjan uči (kot mentor) veliko mladostnikov za sprejemne izpite na likovno akademijo in jaz sem bil eden izmed njih. V športu mi zopet ni uspelo in sem se odločil, da grem nazaj k Sebastjanu.
Sebastjan: Jaz sem ga čakal, kdaj bo prišel nazaj. (smeh)
Sebastjan Nejc je omenil, da si mentor.
Nejc: Če smo čisto iskreni, je Seba mentor samo meni. Mladi pridejo, ostanejo en mesec in gredo, ker jih mine.
Sebastjan: Edini resen je ostal Nejc in zdaj sam slika.
Nejc: Ko vidijo, koliko je potrebno dejansko delati, da ti uspe v slikanju, se kar izgubijo in jih ni – ne pridejo več nazaj.
Sebastjan: To tako rečeno »šolanje« je brezplačno in je za kogar koli. Pridejo kakšni srednješolci in mislijo, da je to neka alter scena, da se bo tu v domu zabavalo in čez čas ugotovijo, da dejansko morajo začeti delati in jih, kot smo že rekli, ni več nazaj. Pridejo in mi ne prinesejo nobenega izdelka. Kaj naj potem jaz z njimi počnem, če mi ničesar ne pokažejo? Nihče me ne plačuje za to, svoj čas si jemljem, da pomagam drugim. In seveda, če potem »mulcu« kakšno rečem, je užaljen in gre rajši k tistemu, ki mu računa.
Nejc: Tako smo nastrojeni; nekaj bom dal in kar bom dobil v zameno, bo nekaj vredno. Kar dobimo zastonj, ne znamo ceniti oziroma se nam zdi brez vrednosti.
Pri katerih projektih delujeta kot ekipa? Kaj vama je skupno in na kakšen način to timsko delo poteka?
Sebastjan: Skupna nama je bila oziroma nama je tematika. Pogled na svet, skupni imenovalec najinih slik je isti. Gre za opozarjanje ljudi preko umetnosti, da je nekaj hudo narobe z našim svetom. Razlikujeva se v tehniki.
Tema, ideja je skupna. Kaj pa slika? Ustvarjata vsak zase ali eno sliko skupaj?
Sebastjan: Oboje sva že delala.
Nejc: Vsak projekt je specifičen, ne moreš na splošno povedati, kako se ga lotiti. Največji skupni projekt so maske. Midva imava toliko podobnih asociacij, da se ne rabiva posebno veliko truditi, da se ujameva kot tim. Naravno pride, da veva kaj narediti.
Sebastjan: Nekaj izrišem, Nejc pove svoje mnenje, vzamem tisto, kar mi je všeč. In obratno.
Se dopolnjujeta.
Sebastjan: Ja, čeprav sva si v nekaterih stvareh popolnoma različna. Nejc ne bo nikoli risal takšnih kril, kakor jih rišem jaz. Tu se ne bova nikoli ujela.
Pri tem timskem delu mora biti nekdo vodja.
Nejc: Absolutno je to Sebastjan. On je mentor in zadnja beseda je njegova. Sebastjan je moj mentor in vedno bo.
Sebastjan: Tako kot je Branko Šustar meni mentor.
Nejc: Včasih pride do blokade in se moraš na nekoga obrniti.
Sebastjan: Tudi sam se kdaj obrnem na Nejca. Še posebej kar se tiče anatomije. Nejc anatomsko bolje pozna človeka kot jaz, saj je bil športnik. Kadar delam akt, ne vem vedno, kako se kakšna mišica obrne. Takrat on meni pomaga, mi izriše, kako približno naj bi mišica izgledala.
Nejc: Drugače pa je več od mene proti njemu kot pa obratno. Več jaz k njemu gledam, kot pa on k meni.
Sebastjan: Mogoče imam jaz malo več prakse.
Nejc: Meni je to samoumevno in normalno.
Po čem se razlikujeta od ostalih slikarjev?
Sebastjan: Ustvarjava nadrealistično. Hočeva narediti neko svojo smer. To je tudi cilj vsakega slikarja.
Nejc: Ni poanta, da se hočeš razlikovati. Poanta je samo v tem, da ti delaš to, kar čutiš, da je prav.
Sebastjan: In da postane nekega dne nekako tvoje. Da te ljudje prepoznajo po nekem delu. Dali ima neko prepoznavnost, prav tako Giger.
Nejc: Ne slavo, ampak da ljudje samo po sliki prepoznajo.
Sebastjan: Meni je največji cilj, če mi uspe nekomu vsaj malo v glavi spremeniti.
Nejc: Da narediš efekt. Da nekdo sliko vidi in začne o njej razmišljati. To je zmaga na celi črti.
Kakšna je podlaga za ustvarjanje, od kod jemljeta navdih, ideje, teme? Nekje sem zasledila, da ustvarjata na temo družbenokritičnih dilem in religioznih vsebin.
Nejc: Tisto, kar čutiš, da ni prav, skušaš izraziti. To vzameš iz realnosti. Čeprav so slike malo nadrealistične, črpaš motivacijo iz tega, da ti je storjena krivica. Ne osebno, ampak odnos cerkve, ljudi, družbe do majhnega človeka.
Sebastjan: Skupaj hočeva prikazati vse tisto, kar je ljudem skrito.
Nejc: Mediji pokažejo tisto, kar ljudje hočejo videti. Midva hočeva pokazati samo tisto, kar je res, in dava človeku čas, da tudi sam razmisli, ne da »kupuje« množično mnenje. Ljudje se zatekamo v tisto, kar je popularno, se ne upamo sami odločiti, kar si res mislimo na podlagi informiranja. Ne vem, bojimo se resnice.
Sebastjan: Kar se religije tiče; nisva proti veri, sva proti cerkvi. Simbole Jezusa uporabljava v čisto pozitivne smeri. Jezus je alternativec. Po drugi strani pa je cela institucija narejena, da nam bi bila t. i. duhovni pastir, da bi bodrila ljudi. Vendar ni tako, zapirajo se za zidove in ne pomagajo nikomur. Meni se zdi to grozno. In da ne govorim o šovinizmu, ki se skriva za temi zidovi.
Kaj vzbudijo vajine slike v opazovalcu? Grozo, strah, lepoto?
Sebastjan: Šok. Enkrat sem na primer razlagal; če bi šel na dve različni razstavi, kjer bi bile na eni slike pokrajin, tihožitja ipd. in na drugi razstavi odrezana glava, iz katere na vse strani brizga kri. Čez pet let bi te vprašal za ti dve razstavi in ti zagotavljam, da bi se spomnil samo te slike z odrezano glavo, ker bi te ta slika »totalno zašokirala«. Zato igrava na to vlogo šoka. In hkrati je v tem skrita pozitiva.
Nejc: Čeprav na prvi videz negativna slika je daleč najbolj pozitivna. Izgleda grdo, ampak sporočilo je pozitivno.
Sebastjan: Najine slike so za tiste, ki si vzamejo čas in si jih res pogledajo in jih ne ocenjujejo samo po izgledu.
Nejc: Slike niso dekorativne, z njimi hočeva dejansko nekaj povedati.
Poglejmo si sliko Happy now? Kaj nam sporoča?
Happy now?
Pastir obešen je,
družba tega ne spozna!
Sestavljajo pa vislice,
ob misli tej – se mi kozla!
Le kdo sem jaz?
Mogoče kozlarija ta?
V grlih mnogo čudnih vaz,
nobena pameti ne da!
Le kdo še ribič je,
da lovi duhovne ribe?
Kako daleč materializem gre?
Zakaj se o tem govoriti ne sme?
Ko vam nekaj nos spregleda
in vid spregovori,
povejte ušesu naj sliši,
tako se jezik vam tipati uči!
Šest solza v šestem razlogu!
Šest resnic, ki sem jih spoznal!
Kar izvedel sem, sem zaupal Bogu!
Le boga razuma sem počasi klal.
Pod kožo sem krvav!
Le kako naj to dokažem?
Poglejte sliko Happy now
in upam, da vam vest umažem!
Sebastjan: Spodaj levo so ovce, ki simbolizirajo kapitalizem, se jejo med seboj.
Dano nam je pet čutov pa namesto, da jih uporabljamo za pozitivno, jih ravno obratno, za neumnosti. V ozadju se vidi, da ljudje sestavljamo ogromne možgane in namesto da bi z vsem tem znanjem naredili nekaj dobrega, mi razmišljamo, »kaj je bilo prej, kura ali jajce«. Pol obraza je brez kože, ker včasih moramo sleči kožo tisti, ki smo drugačni, da dokažemo, da smo krvavi pod njo. Ves čas uporabljam simbol ribiča, ker je simbol umetnika na nek način. Pri ribolovu nikoli ne veš, kaj boš ulovil, tako tudi pri slikanju ne veš, kaj te lahko na koncu preseneti.
To, kar si nam ravnokar razložil; ali lahko to opazovalec sam ugotovi, lahko opazovalec sam brez razlage pride do takšnih ugotovitev?
Sebastjan: Na razstavi sem imel običajno zraven slik tudi poezijo, za vsako sliko posebej. Samo pozneje sem jih vzel stran, ker ljudje teh poezij niso brali.
Se na razstavah kdaj pogovarjata z obiskovalci o svojih delih? Kako dojemajo vajine slike?
Nejc: Nihče še ni dojel sporočila slike brez razlage.
Sebastjan: Poezije, ki jo dodam zraven, sploh ne berejo, zato sem jo z razstav tudi odstranil. Slikam abstrakt, ampak nobeden ne vpraša: »Zakaj je to tako?«
Prikazujejo vajina dela neko trenutno stanje ali se v njih skriva neko ozadje, neka zgodba?
Sebastjan: Večinoma uporabljava simbole. Večkrat uporabim simbol jabolka kot simbol izvirnega greha. Prva neumnost, ki naj bi jo človek naredil, je povezana z jabolkom. Zame je bila to modrost, ker si je nekdo upal vzeti, kar mu je bilo ponujeno. Krila so simbol, kače so simbol … simboli sestavljajo neko zgodbo na platnu.
Nejc: Simbol klovna naš celoten obstoj spremeni v eno veliko farso. Človeštvo je voditeljsko nastrojeno. Od voditeljev sprejemamo take neumnosti za dejstva in za vredu … če se samo ustaviš in pomisliš, je kot da bi nekdo pisal komedijo. Ljudje si sploh ne upajo pomisliti, da to, kar počnejo, ni v redu. Ta klovn predstavlja posmeh vsemu, kar smo.
Sebastjan: Strinjam se s tem, da ljudje začnejo razmišljati, da začnejo dvomiti. Dvomiti najprej vase in potem v vse ostalo. Človek, ki dvomi, začne iskati resnico.
So vajina dela namenjena določenemu krogu ljudi ali širši množici? Pri katerih ljudeh bi hotela še posebej pritegniti pozornost? Morda pri že prej imenovanih »voditeljih«?
Sebastjan: Midva hočeva samo na svoj način prikazati najino umetnost. Kdo bo to gledal, nama je čisto vseeno, čeprav naju najbolj spremljajo alternativci, to pomeni od punka do metala. Ti so prvi v vrsti, katerim je všeč najino delo.
Nejc: Ker morda tudi oni podobno razmišljajo.
Sebastjan: In seveda mlajša generacija.
Nejc: Vsi ljudje smo neumni, zato bi morali te slike videti vsi.
Sebastjan: Na najini razstavi se je zgodilo, da sta mladenič z irokezo in moški s kravato drug poleg drugega gledala v isto sliko. Kje lahko ti dve subkulturi združiš? Kdaj bo šel stari gospod, ki hodi v cerkev, na Metelkovo na punk koncert? Tako se bo verjetno tudi mladenič z irokezo izogibal cerkve. Bistvo je bilo v tem, da sta se dve popolnoma različni subkulturi našli pred neko sliko in si morda zamislili v glavi isto stvar ali pa tudi ne. Če ne drugega sta drug drugega videla od blizu. (smeh)
Naredita načrt za izdelavo slike ali se prepustita toku domišljije?
Nejc: To je dvorezen meč. Imam sliko, ki jo moram narediti do potankosti po planu, imam pa tudi sliko, za katero je čisto vseeno, kako bo izpadla na koncu.
Sebastjan: Najboljše slike so tiste, pri katerih delaš sproti, brez načrta. Tudi če ga kje polomiš, poskusiš izkoristiti napako, ne pa jo popraviti. Čisto življenjska stvar. Razmerje 30 : 70, kjer za 30 % ne veš, kaj boš naredil.
Nejc: Pri naročilih je slaba stran ta, da nimaš možnosti, da bi si premislil sredi slike. Pri svojih delih imaš plan, od katerega lahko odstopaš, pri naročilih pa je to nemogoče. In zaradi tega je tudi kvaliteta slabša. Ker se vidi, če nisi z dušo in s srcem v sliki.
Sebastjan: 2 % naročil je dejansko najinih del. Naročila dobivava od raznih bendov. Delava razne karikature za rojstne dneve in obletnice, portrete, skice za tatuje …
Nejc: Potem imava poslikavo čelad, bordov, avtomobilov, oblek … Nočeva se specializirati, delava res vse.
Sebastjan: Kmalu začneva delati štiri metrski kip. Gre za ogromen projekt.
Nejc: Spoznala sva človeka, ki izdeluje kipe iz železa, varilca. Dogovorili smo se, da skupaj naredimo projekt. Konstrukcijo naredi varilec, midva pa narediva detajle. Imava tudi fotografa, ki bo evidentiral celoten proces, in band, ki bo skrbel za vzdušje.
Sebastjan: Kip bo jezdec štirih apokalips. Ti štirje jezdeci govorijo o koncu sveta in ker gre tudi naš planet proti koncu, sva se odločila, da bova ta kip naredila. Naredila bova enega jezdeca, ki bo imel združene vse štiri apokalipse.
Kateri je bil vajin največji, najboljši skupni projekt?
Nejc: Maske.
Sebastjan: Za prvo serijo mask sva rekla, da je ne bova prodala. Eno masko sva delala približno tri mesece in če bi že hotela prodati, bi jo morala pod ceno in tako sva se odločila, da ne prodava. Ob tej prvi seriji sva se v bistvu še učila in spoznavala ta način umetnosti.
Nejc: Zdaj bi znala narediti masko v enem tednu. Odvisno tudi od sušenja.
Kaj bi sporočila vsem mladim umetnikom?
Nejc: Potrebno je verjeti vase, slediti svojim sanjam, ne glede na to, če drugi temu nasprotujejo. Če ti čutiš v sebi, da je prava pot, potem drugo ni važno …