Kjer hrana dobi novo vrednost in človek dostojanstvo

»Ne, tega pa ne bi, a imate še drugega? Kaj pa je tisto tam zadaj? Je tudi kakšna sladica?« je malo pred četrto uro popoldne v eni sapi povedala svoje želje starejša gospa. A še bolj kot s svojo muhavostjo je presenetila s samim obiskom ljubljanske ljudske kuhinje Pod strehco. To je bila namreč gospa z veliko začetnico. Brez enega sivega lasu, s skrbno obrobljenimi očmi, žvenketajočimi zapestnicami na rokah in ujemajočimi uhani, ki so zaradi črnine, v katero je bila odeta, zasijali še močneje.

Dami, ki ne bi nikoli zapustila svojega doma, ne da bi bila urejena od glave do pet, pritiče takšen odnos, bi lahko prehitro zaključili pod vplivom stereotipov, a glede na okolje, v katerem jo spoznamo, se izkaže, da je pravzaprav ta urejenost vse, kar je ženici ostalo od nekega prejšnjega življenja. »A res? Tudi solato lahko dobim zraven? Lepo prosim,« je začetno arogantnost hitro zamenjala za prijaznost, več kot očitno pa je bilo, da ji je dobro dela ne samo hrana, ampak tudi družba, s katero je delila svojo stisko. »Prej je še nekako šlo z dvema pokojninama, zdaj je pa samo ena in še ta gre za položnice. Skoraj vsa. Hči je brez službe, jaz pa vse cenzuse presegam ravno toliko, da vedno izpadem in nimam prav nobenih ugodnosti,« je zavzdihnila, kot bi breme postalo lažje, ker je po urah in urah samote končno lahko nekomu odkrito zaupala svoje težave.

Vsak evro šteje

Klepet pred obiskom pokopališča je bil za gospo v črnem prav toliko vreden kot topla rižota, ki si jo je vendarle izbrala. »Veste, nikoli si nisem mislila, da bo mene v življenju doletelo kaj takšnega,« je tudi ona zaključila svojo pripoved s stavkom, ki je bistvo novodobne revščine. Ta namreč ne izbira in niti ni več tako očitna. Danes jo ljudje zadržujejo med štirimi stenami, kolikor je mogoče, in obisk ljudske kuhinje je za mnoge zelo veliko dejanje. Tisto oktobrsko sredo, ko smo tudi sami poprijeli za delo v kuhinji, ki je začela delovati julija letos, je v jedilnici večinoma vladala tišina. Ljudje so kapljali eden po eden, vsak si je izbral svoj rob mize, a le redkokdo je obrnil hrbet proti kuhinji in pomivalnici, v kateri so se smukali prostovoljci. Brez potrebe, da bi bila pravila napisana, se namreč Pod strehco ne sodi po videzu in ne obsoja za napake.

»Zdaj sem se preselil v Zalog in moram reči, da ste mi rešili življenje,« je komaj čakal, da naveže stik prijazni gospod s klobukom. Prej je živel v bivalni enoti blizu kuhinje, potem pa je dobil stanovanjce, ki ga mora še urediti in opremiti. »Zame je vsak evro še kako pomemben,« je bil iskren in zadovoljen s porcijo vampov po tržaško, za katero je odštel pol evra. »Morali pa bi uvesti način, da bi si ljudje kupili obroke že vnaprej. Saj veste, kako je – drugače denar zapravijo za kaj drugega in hitro ostanejo brez,« je predlagal na podlagi svojih opažanj. Za časopis Kralji ulice je delal reportažo po slovenskih zavetiščih, prvi intervju pa je imel kar s takratnim predsednikom Danilom Türkom, se je še prešerno nasmejal lepim spominom in odšel proti novemu domu.

Ne osebni, ampak strukturni problem

Tisti dan sta se prišli v paru okrepčat na Zaloško cesto 42, kjer je bilo nekoč istoimensko gostišče, le mlajši gospe dobre volje. »Pa ne boš ti plačevala,« je rekla prva, ki si je izbrala jed na žlico, prijateljica pa ji je odvrnila s samoironijo: »Zakaj pa ne? Edino tukaj lahko častim.« Kar nista in nista se mogli načuditi polnima pladnjema, za katera sta skupaj odšteli šest evrov in se dodobra najedli.

»Brez zadržkov pridem sem na kosilo. Moja situacija je takšna, da delam, ampak ne zaslužim dovolj, da bi si lahko vsak dan privoščila kosilo drugje kot v ljudski kuhinji. Dokler je nisem pred kratkim odkrila, sploh nisem kósila,« je odkrito z imenom in priimkom povedala Ivana Gradišnik, ki vodi inštitut za sodobno družino Familylab Slovenija. Njeno delo je neprofitno, po mnenju večine tudi družbeno dobro, a najemnina je vseeno tržna, tako kot vsi drugi stroški. »Noro je, da z oddajo prostora lahko zaslužim več denarja kot s predavanji, za katera marsikdo reče, da bi jih morala država zagotavljati brezplačno,« se je razgovorila samozaposlena podjetnica, ki mora med drugim občasno oddati učilnico, da si lahko izplača minimalno plačo.

Glede na socialne razmere in pretresljive zgodbe bi morala biti ljudska kuhinja zagotovo bolj polna, smo se strinjali s sogovornicama v praktično prazni jedilnici, ki se razteza v dveh prostorih. In kje tiči razlog, da ni? »Največja svinjarija je, da je danes revščina stigmatizirana kot sramota. Saj so bili ljudje vedno revni, ampak so ohranili dostojanstvo, med seboj so si pomagali, zdaj pa se skrivajo v svojih luknjah. Neoliberalizem je prinesel prepričanje, da je vsak kriv za svojo revščino, ampak to ni res. Revščina je strukturni, ne osebni problem!« ni mogla skriti razočaranja Gradišnikova, ki med prijatelje in znance pridno širi novico o ljudski kuhinji, kjer se naješ in hkrati podpreš socialni projekt.

Mesu ni bilo videti konca

Pod strehco pa je tudi prostor, kjer lahko tisti, ki hrano potrebujejo, dobijo hrano, ki bi jo trgovci zavrgli, če ne bi vmes stopili prostovoljci pod okriljem Lions klubov. Razni bureki, rogljički, sendviči so prihajali v kuhinjo na velikih papirnatih pladnjih, prav tako ni bilo videti konca pečenemu mesu še bolj različnih oblik. Odpirali smo papirnate vrečke, v katerih smo našli od krač, šunk, perutničk, celih piščancev do klobasic, pleskavic in še česa, kar trgovine prodajajo v toplotekah, za konec pa je prispel še kup žemelj, toasta, kruha in pekovskega peciva. »To je katastrofa! Koliko hrane!« se je z vsakim novim pladnjem začudil Jasmin, ko smo kombinirali različne vrste živil v prehrambne pakete. »Ni vsak dan tako. Navadno je sploh mesa manj, tokrat pa jim je res veliko ostalo,« je bila malo presenečena tudi Jasna, ki že več mesecev razdeljuje tople obroke.

Zanjo se že po nekaj urah zdi, da ima dolgoletne izkušnje iz kuhinje. A ni tako, tudi ona se je morala vsega naučiti iz ničle. Tudi ona bije svojo bitko kot vsi drugi prostovoljci pod streho ljudske kuhinje na Zaloški. Nekateri se usposabljajo na delovnem mestu prek združenja za duševno zdravje Šent, drugi prek humanitarne organizacije Hrana za življenje, ki nima svoje kuhinje, tretji pa so brezposelni ali prekrškarji. »Vožnja pod vplivom,« je bil skop mladi Jasmin, ki si ni niti preračunal, koliko dni bo letal po ljudski kuhinji, saj so mu naložili kar nekaj ur družbenokoristnega dela. »Ah, če ne bi pa doma posedal ali se potikal po Ljubljani. Bolje je tako, sem vsaj koristen, če že službe ne morem dobiti,« pa je povedal Vinko, ki je prevzel pralnico in v njej doslej ni manjkal niti en delovni dan. Plačila za to ne dobi, je pa njegov trud poplačan vsaj s toplim obrokom, ki si ga toliko ljudi danes ne more privoščiti drugod kot Pod strehco.

Solidarnostna cenovna politika

Pod strehco opažajo, da si mnogi napačno predstavljajo, da pri njih strežejo hrano samo s potrdilom centra za socialno delo. »Vsakdo lahko kupi obrok za tri evre in tako prispeva v sklad za zagotavljanje obrokov tistim, ki polne cene ne zmorejo pokriti. Torej, več ko jih pride k nam na malico, več socialnih obrokov po pol evra lahko podelimo,« je pojasnil Zvonko Belič, direktor zavoda, ki so ga ustanovili Zveza Lions klubov Slovenije, Slovenska karitas, Rotary Slovenija, Zveza prijateljev mladine Moste – Polje in Rdeči križ Slovenije. Njihov cilj je dolgotrajno vzdržno delovanje kuhinje z ohranjanjem ravnotežja med navadnimi in socialnimi obroki, brez sofinanciranja ali subvencioniranja javnih institucij. Do zdaj so razdelili že več kot 6000 obrokov, nekaj že v fazi prenove, v kateri je sodelovalo več kot 60 prostovoljcev, mesečno pa dobijo iz Mercatorja še presežke hrane v vrednosti okoli 15.000 evrov. Začeli so že kuharske tečaje, želijo pa si uvesti še dostavo hrane ostarelim in bolnim, učno pomoč, medgeneracijsko druženje, izobraževanja, delavnice ter nato model prenesti na druge lokacije po prestolnici in državi.