Vljudno vas vabimo na odprtje likovne razstave
Klementine Golija
Vmesni prostor
v petek, 28. novembra 2014, ob 18.00 uri
v Jakčev dom Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Razstava bo na ogled do 13. februar ja 2015.
Likovni svet Klementine Golije je zasnovan v prepoznavni samosvoji likovni poetiki, ki ga akademska slikarka uspešno gradi že dobrih dvajset let. Obsežen slikarski in grafični opus, ki ga je ustvarila, deluje enovito, saj je sistematično usmerjen v nenehno raziskovanje izraznosti likovne podobe. Tako se ciklus Vmesni prostor, s katerim se predstavlja na pričujoči razstavi, vsebinsko in likovno navezuje na predhodnega Uvid – ok(n)o v dušo in predstavlja njegovo logično nadaljevanje. Z vsakim novonastalim ciklom umetnica nadgrajuje svoj osebni likovni slog in zdi se, da so ustvarjene likovne podobe v medsebojnih dialogih in soodvisnih bivanjih vse bolj izčiščene. Skozi številne serije ustvarjenih del umetnica prikazuje svojo vedoželjnost nenehnega raziskovanja, subtilnost zaznavanja in širino razumevanja slikarskega jezika.
Abstraktno zasnovane pokrajine, v katerih prepleta barvo, črtni zapis in kolažno tehniko z najrazličnejšimi papirji, so plod večletnega raziskovanja slikarskih prvin in njihovega izražanja v medosebnih odnosih. Tako nastajajo sistematično, predvsem pa poglobljeno subtilni likovni zapisi, v katerih se zrcalijo slikarkina najgloblja čustva, njeno dojemanje realnega sveta ter njena razmišljanja in izražanja skozi likovni jezik. Pri umetnici ustvarjanje kompozicij poteka vselej zelo pretehtano, urejen ritem pa prenaša na celotne slikarske serije. Z močno izčiščenimi formami je tako izoblikovala svojstveno abstraktno pripoved, ki zrcali harmoničen, svetel in zračen likovni prostor, v katerem prevladuje pozitivna, radostna energija.
Navidezne pokrajine, razčlenjene na segmente, ustvarja s premišljeno načrtovanim barvnim ploskovitim ozadjem, ki ga nadgrajujejo kolažirani izseki najrazličnejših papirjev, ki jih poslikava ali doslikava ter dopolnjuje z natrgani trakovi pastozno nanesenih barvnih nanosov. Dopolnjevanje s strukturnimi nanosi ustvari na sliki zanimive globinske poudarke, ki so v popolnem nasprotju z gladko, mehko ustvarjenimi belinami odprtega in osvetljenega osrednjega prostora. Najrazličnejši papirji s svojo materialnostjo, strukturiranostjo in s svojimi teksturnimi vrednostmi dajejo površini poseben karakter in ustvarjajo celo njeno blago reliefnost. Celota deluje kot izmenjavanje reda in navideznega nereda ter daje vtis zemeljskega z mističnim pridihom.
Trije prostorski plani, ki nastopajo kot opisovalci zgodbe sveta v filozofskem pomenu, ponazarjajo fizično, čustveno in duhovno komponento. Prepoznavni svet je običajno umeščen v spodnji del slike, kjer se v centralnem delu zgoščujejo pastozni barvni nanosi, prepredeni z elementi kolažiranih aplikacij, izseki fotografij, podob iz časopisja, skratka elementov stvarnega sveta. Nad njimi se odpirajo duhovne, meditativne krajine, ki so rezervirane za umetničin in gledalčev pobeg v svet brez materialnih komponent, kjer vlada tišina in je tok misli svobodnejši, jasnejši in ostrejši kot sicer.
Prizorišča njenih slik so naseljena z navidezno naključno razporejenimi elementi, fragmenti nedefiniranih krajin, ki jih zvesto dopolnjuje ekspresivna črtna risba. Ta črtni hipni zapis na svilnatem papirju, ki je nato kolažiran v sliko, je umetničin najbolj sugestiven, neposreden in intimen izpovedni element, ki v svoji navidezni krhkosti, nežnosti in otroški igrivosti nosi močan, v določenih trenutkih celo dominanten naboj. Podzavestno ustvarjene risarske strukture so kot nekakšne usedline vtisov, v katerih se prepletajo zapisi slikarkinega ponotranjenega sveta, dopolnjeni z občutji zunanjega okolja. Neposrednost, impulzivnost in izčiščenost v risbi, v kateri se zrcali tudi umetničin prefinjen občutek za oblikovanje detajlov, so tiste komponente, ki nas gledalce presenetijo in v nas pustijo močan vtis. Risbe nosijo asociativne konotacije, tako v njih prepoznavamo posamezne arhitekturne in krajinske elemente, podobe očes, čolnov, lestev… Ravno ti fragmenti arhitekture in pokrajine nastopajo kot povezovalni elementi zunanjega in notranjega, zemlje in neba, prostora in človeka ter tako predstavljajo vmesne prostore, po katerih nosi cikel ime.
Pogosto v kompozicijo vnese tudi linije geometrijskih oblik, sestavljene iz tankih ravnih črt, ki v zgornjem, nadzemeljskem oziroma duhovnem delu slike ustvarijo zemeljski pridih, saj so čisto racionalni element. Ti premišljeno načrtovani likovni elementi nevsiljivo vstopijo v ustvarjene krajine, navidezno presekajo celovitost barvne kompozicije in med podobami vzpostavijo ravnotežje.
Harmonijo oblik dopolnjuje tenkočutno izbran barvni spekter toplih zemeljskih tonov, ki so v sobivanju s hladnimi in skozi plastenja, medsebojna prekrivanja in odkrivanja pastoznih in transparentnih nanosov ustvarja skrivnostno darežljive slike. Paleta je v večini svetla, nežna, ki se na trenutke žareče razživi, predvsem pa je razkošna v ustvarjenih subtilnih razlikah poltonov izbrane barve.
K navedenim ključnim likovnim elementom se umetnica nenehno vrača, saj so le-ti plod premišljenega večletnega ustvarjalnega raziskovanja. V današnjem pluralizmu stilov in v vse bolj razširjeni uporabi različnih tehnoloških postopkov je ena od pomembnih ustvarjalnih komponent izvirnost, ki jo v sebi nedvomno nosijo likovna dela Klementine Golija in jo zato lahko upravičeno uvrstimo med eno najbolj zanimivih slovenskih slikark.
