Odprta praznina
Danica Križanič Müller
Založba Pivec, 2009, m. v., 116 str., 20 eur
Poezija je zame eksistencialnega pomena. Če parafraziram ljubega Pessoa: Brati pesmi ni moj namen. To je moj način, kako biti sama. Brez te samosti in samote bi me razneslo, raztreščilo, razcefralo. Ubilo moje sebstvo, tisto v meni, kar je moj resnični jaz. Toda o poeziji ne pišem rada. Ker poezije ne mislim, temveč jo občutim. Kot Dih. Diham, torej živim – berem pesmi, torej sem. Ljubim pesmi, ki se me dotikajo nežno, ki so krhko močne, močne tako zelo, da me boli, ko poglabljajo praznino in jo naseljujejo s prostorom za presežno. Ki naredijo, da me ni, ampak oživi tisto globoko znotraj. Se prebudi, pokopano pod vsakdanjo rutino, utišano v hitrem tempu življenja, zadušeno z obveznostmi in dolžnostmi. Se razpre, zatrepeta v tišini in se prepusti nagovoru pesmi. Dihu.
Pesmi iz zadnje zbirke Danice Križanič Müller Odprta praznina so kot vodne kaplje dolble v nič in z milo žalostjo uzrtja dotikale ne-bo v meni. Preselile so me na zenovski vrt, kjer je japonska princesa namesto čaja v porcelanasto glazuro, tako tanko, da me je oblival strah, ah, kaj če bo počila, če ne bo zdržala miline te strašne lepote, nalivala pesmi z neba skozi stisnjeno črto svetlobe. Pesnik v vrtu. Kakšna nebeška ostrina! Blago, ki biva. Dovolj.
Še zdaleč ne od tega sveta / izmuzljiv, komaj zaznaven zamik se me je angelsko dotaknil. V resnici seveda sploh ni / treba verjeti, božanje prihaja le od bogov. Kot lirski glas tudi jaz vem: Samo v besede se lahko zagledam, / samo te me še kdaj pogledajo / z bližine. Umakniti se moram. / Čudež raste na samem in počasi. Imam potrpljenje, da ga prepoznavam v jeziku, saj se jezik (Danice K. M.) privija s takšno radostjo ob tišino, vitko od prisluškovanja. Nabreklo od zvezdnih znamenj, oblakov, rož, dreves in ptic, napojeno z reko, z vodo, ki sije v luno. Ko nebo ogluši v stanje pred. Čas se zlomi.
Čutim čas, ta grozen čas, ki mu ne slediš z gledanjem navzven. Reši te le pogled vase. Kajti: Ko prehitiš konec, si spremenjen, / v oddelku / sistemskega polja, spremenjen / ali mrtev. Veliko je smrti, veliko umiranj in minevanj v tem času. Nič pred nočjo, nič pred dnevom. Zato težko spoznamo – je v času to sploh mogoče? – ali je dobro ali zlo, prav ali slabo. Bi morali začeti vse znova. Morala bi iznajti novo nebo, drevesa, / poglede, novo gibanje in spanje, vse iz novega, / čisto, / iz dimenzije, ki jo pričakujem. / Morda je smrt. Ali naj se s poljubi odrešim / ali z zanikanjem? Temeljno vprašanje rane sveta: biti ali ne biti? Odgovori Roberto Juarroz, ena od mnogih Daničinih referenc, njen ljubimec nav-Diha, moto zbirke: Dati vse kot izgubljeno. / Tu se začenja odprto. Zato odprta praznina. Nevidno središče, v katerem postanem – prisotnost. Obstanem. Zazrto prezrta. Nična. Večna.
Vse je v točki opazovanja, poje Danica K. M. Kjer je pregloboko, kjer ni več niti senc, se izpisujem, pravi pesničin glas. Včasih tako negotov, ker še vedno ne čisto v sebi, v zgoščenosti. Pa vendar pesniško trden, saj ve, da čudež raste na samem in počasi. Čudež, ki ga kot ključ v zbirko Odprta praznina izpisuje samotni verz Roka Slokarja na notranjem zavihku: Brez ljubezni / smo mrtvi. Z njo, nežno naslonjeni na nič, lahko začnemo gledati znova.
