Včasih se vedem kot teleban!

0
197

Ampak kljub temu se imam rad!

 

Predstavitev Ventilatorja besed v okviru Študentske arene na Gospodarskem razstavišču. Voditeljica Tina Košir. Rojena za to delo. Beseda teče gladko, sproščena, samozavestna. Ustvari zelo prijetno vzdušje. Obisk bolj slab. Ampak zame se zgodi nekaj pomembnega. Začutim pripadnost in povezanost s skupino ljudi, ki skozi pisano besedo izražamo svoje poglede na svet, razmišljanja, čustvovanja, prepričanja.

 

Po zaključeni predstavitvi se skupina odloči za nadaljevanje pogovora ob čaju v bližnji restavraciji. Meni se sicer mudi domov, ampak nič ne rečem. »Pa saj se mi spet ne mudi tako zelo«, pomislim za trenutek in stopim za skupino. Pa me spet spreleti misel:«Pa kam za vraga rineš, če moraš pa hitro domov!«

 

Pogledam za Vladko in je ne vidim več. Dohiti me Niko, pa mu rečem:«Daj, prosim, povej Vladki, da se mi mudi domov.« In se obrnem in izginem. Brez pozdrava z ljudmi, ki so postali delček mene. Kot kakšen kreten brez osnovnih manir.

 

Že ko korakam proti avtomobilu, me preganja misel, da nisem storil prav, niti lepo. Kot da bi me vodila neka sila v meni. Mi ne pustila izgovoriti, kar sem hotel in vedel, da bi moral. Priznam, da se nekaj časa nisem počutil dobro. V glavi je besnel vihar misli samoobtoževanja. Kako sem lahko takšen? Saj to je ja nesramno, s takšnim vedenjem ljudem sporočaš, da jih ne ceniš, kar pa sploh ni res… In te misli so v meni vzbujale neprijetna čustva. Dokler se nisem spomnil dragocene resnice. Resnice, ki so jo že mnogi modri ljudje zapisali na papir, ovekovečili v knjigah brez števila. In ta resnica pravi IMEJ SE RAD! Sprejmi se takšnega, kot si. Sprejmi svoje napake in vrline. Nauči se odpravljati svoje napake in dodajati vrline.

 

Ta resnica me je v trenutku osvobodila. Obrnila tok mojih misli. Neprijetni občutki so izginili. Postal sem celo hvaležen za izkušnjo, ki sem jo doživel s svojim »telebanskim« dejanjem. Ker sem se zavedel, da mi Vesolje hoče nekaj povedati. Nekaj pomembnega. Zvedel sem, kaj moram pri sebi še »dodelati«, da ne bom ponavljal podobnih napak. In spoznal nekaj, kar me je navdalo s še večjo hvaležnostjo – če že naredim napako – obtožujem se pa ne zaradi tega. Naučil sem se sprejeti svoje napake. Zavestno se lahko odločim, da se ne bom obtoževal, se žrl zaradi tega še ne vem kako dolgo. Saj vendar (še) nisem popoln. Saj sem samo navaden človek, ki dela tudi napake.

 

Celo nasmehnem se, ko se spomnim še na prvi del znamenite EFT metode, imenovan Priprava, ko udarjamo – tapkamo točko na dlani in izgovarjamo določene besede. V mojem konkretnem primeru bi bile te besede naslednje:«Čeprav sem teleban, čeprav včasih delam napake, ki res niso potrebne, se imam rad, se globoko sprejemam in si odpuščam za to napako, ki sem jo storil!«

 

Če se naučimo imeti radi sami sebe, ne potrebujemo odobravanja, priznanja drugih ljudi. V resnici za nas sploh ni pomembno, ali nas ima kdo rad. Življenjskega pomena pa je, da znamo sprejeti samega sebe. Takšne, kot v danem trenutku pač smo, z vsemi slabostmi in vrlinami. In da znamo ločiti naša dejanja od nas samih, od svojega bistva. Drugi ljudje nas pa itak imajo vsi radi. Samo mnogi od njih se tega še ne zavedajo!