Slovenija je v samem vrhu (natančno na 4. mestu) lestvice pismenosti prebivalstva v svetu. Vzorno in zavidljivo. Zagotovo tudi zaradi odnosa do materinščine, ki ga gojimo. Ne le ustanove, pač pa tudi posamezniki, kot je Benka Pulko, vsestranska Slovenka leta, ki je ob lanskoletnem mednarodnem dnevu knjige simbolično donirala svojo svežo knjižno uspešnico Pocestnica splošnim in srednješolskim knjižnicam.
Mednarodni dan knjige praznujemo vsako leto 23. aprila od leta 1995 naprej, ko je UNESCO dal pobudo za dan, posvečen knjigam, branju in opismenjevanju. Prazniku so dali smisel in izvirno podlago Katalonci, ki že od leta 1925 praznujejo dan svetega Jurija (mimogrede, je tudi zaveznik mesta Ljubljane) na poseben način. Moški namreč ob tej priložnosti obdarijo svoje izbranke z vrtnicami, le-te pa jim vrnejo pozornost s knjigo. Nič čudnega, da v tem tednu prodajo polovico vseh knjig v letu ter dvakrat več vrtnic, kot nas je v Sloveniji, edini evropski državi, ki ne praznuje le dneva, ampak teden knjige.
Ob obletnici nenavadne donacije Benke Pulko sem želela izvedeti malo več o tej nenavadni gesti, zato sem ji zastavila nekaj vprašanj.
Vest: Zakaj si se odločila, da dan knjige obeležiš na tako poseben način in 58 splošnim knjižnicam podariš svoje Pocestnice?
Benka: Ker se mi je zdelo fino. In ker sem si to lahko privoščila. Kot mali založnik sem si mislila, da bi to lahko počel marsikdo, tudi veliki, v želji, da skrajšamo predolge čakalne vrste za vroče in iskane knjige.
Vest: Kako to, da je na tvoji listi prejemnikov donacij pristalo tudi 151 srednjih šol?
Benka: Mah, ker sem v zadnjih letih naredila veliko za osnovne šole, za srednje pa nič. Pa tudi zato, ker opažam, da je v mladih vedno več pesimizma in brezciljnosti, za kar smo odgovorni odrasli.
Vest: Ampak ali še nimaš dovolj dobrih del v svojem skladu, da ti je padlo na glavo še podpiranje knjižnic?
Benka: Kaj naj rečem, tudi jaz se kdaj zmotim. Nikomur nisem hotela nič slabega. Želela sem samo, da bi lahko prišli do knjig tudi tisti, ki si jih ne morejo kupiti.
Vest: Iz svojega žepa si torej poklonila skoraj 400 knjig?! Pa saj to je za večino slovenskih knjig skoraj cela naklada …
Benka: Velikost naklade za svoje knjige ne preračunavam na osnovi tega, koliko kupijo knjižnice, potem pa dodam še malo in se ustavim pri par sto knjigah, kot večina založnikov pri nas. Nove knjige tiskam v nakladah, ki temeljijo na starih. Pocestnica je izšla v 10.000 izvodih. Še vedno se zelo dobro prodaja in zaloga je tam, kjer mora biti – pri koncu. Tudi v Sloveniji se lahko prodajo visoke naklade knjig. Samo kaj pametnega mora pisati v njih …
Vest: Misliš, da je Pocestnica dobra knjiga?
Benka: Ne mislim, to vem, Pocestnica je odlična knjiga. Vsaka mama ve, ali je rodila zdravega otroka … V zadnjem letu in pol, odkar je izšla, sem se družila s tisoče bralci. Veliko odzivov so pustili tudi na spletni strani Pocestnica.si. Kaj menijo o knjigi bralci, ima bistveno večjo težo od tega, kar misli o delu avtor.
Vest: Zakaj po letu dni še vedno razmišljaš o knjižnicah?
Benka: Ker so me razočarale.
Vest: Kako?
Benka: Doniranih knjig niso dali med bralce, pač pa so jih razdelili za poslovna darila, darila bralcem, “izgubile so se in založile” ter se ustavile v skladišču; več kot 30 % jih ni doseglo svojega namena.
Vest: Kako veš, kakša je bila njihova usoda?
Benka: Ker obstaja COBISS, sistem gradiva po knjižnicah, iz katerega je razvidno, koliko knjig ima katera knjižnica.
Vest: Nezaslišano. Katere knjižnice so knjige odtujile?
Benka: Ne bom jih poimenovala. Tisti, ki so med njimi, vedo sami in upam, da jih slaba vest zgrize do konca.
Vest: Kako pa so se odzvale knjižnice na donacije?
Benka: Ni vredno besed. Manj kot 3 % se jih je oglasilo, potrdilo prejem in se zahvalilo. Za ostale vemo le, da so prejeli paket po poštnem potrdilu. Vse tiste, ki 10 mesecev niso vpisali knjig v sistem izposoje, smo prijazno pozvali, naj vendar dajo knjige, kamor spadajo. Reagirali so kot živali, ko jim stopiš na rep.
Vest: Ali ni nobenega zdravila za knjižnice?
Benka: Da, je. Ministrstvo za kulturo.
Vest: In? Kolikor te poznam si jih poklicala …
Benka: Jasno. Nisem mogla sedeti križem rok. Če dobrih del ne izpelješ do konca, niso dobra dela. Ukrepali so profesionalno in nemudoma predali zadevo pristojnemu inšpektoratu, ki je naredil red in spravil vse knjige na police.
Vest: Kaj si misliš o kulturni ministrici?
Benka: Da je kulturna.
Vest: Kakšne se ti zdijo naše knjižnice v primerjavi z drugimi po svetu?
Benka: Fenomenalne. Dobro opremljene, sprejemljivo založene, pogoji dela so vrhunski in nobenega razloga nimamo, da bi se kot družba pritoževali.
Vest: Ali kaj veš, je kdo razen tebe že kdaj naredil kaj podobnega?
Benka: Ne vem, ampak jim tudi odsvetujem, da bi.
Vest: Je doniranje knjig utečena navada?
Benka: Da, knjižničarji pravijo, da je. Dodajo, da so to navadno starejše knjige, in priznajo, da donacije, kot je bila ta s Pocestnicami, ne pomnijo.
Vest: Kdaj boš spet kaj donirala?
Benka: Dokler se ne spremeni odnos knjižničarjev, bom na dobrodelnem dopustu. Sledenje izgubljenih paketkov me veseli veliko manj kot pisanje knjig.
