Ana je jezno brcnila v kamen, ki se je odkotalil daleč navzdol po hribu. »Da je ne morejo pustiti pri miru, niti za sekundo!« se je pridušala. Govorila je namreč o svoji najboljši prijateljici Maji, ki je imela težave z vidom. Majhne težave. Brez očal je videla nekoliko slabše, to je bilo pa tudi vse. Sicer je bila celo veliko bolj inteligentna od večine sošolcev in sošolk. Imela je dolge, rahlo skodrane rjave lase s svetlimi prameni, prijeten obraz, velika pa je bila skoraj meter osemdeset in imela je prijazne zeleno modre oči. Z Majo sta bili prijateljici že od prvega razreda. Njuni mami sta bili celo skupaj v porodnišnici, vendar do petega razreda tega nista vedeli.
Ana pa je bila jezna je bila zato, ker so z njo ravnali kot z dojenčkom, čeprav je imela že 15 let. No, njen oče je bil še nekoliko uvideven; pustil jo je da se sama ureja, se sama odloča kako in kaj, vendar jo je vseeno vedno hotel peljati, pa čeprav v sosednjo ulico, k prijateljici ali pa v šolo. Kot bi ne zmogla sama, prekleto! »No, mogoče sem pa le malo pristranska,« se je nasmehnila Ana, ko se je opomnila, da Maja še z očali vidi slabše. Brez očal pa popolnoma nič. Toda vseeno je videla dovolj, da je lahko normalno brala. Bližnje stvari še celo s očali z visoko dioptrijo ni videla dobro. Mogoče kot nekakšne nejasne podobe. Tako ji je pravila. Na srečo pa so ji pomagali različni ljudje. V šoli so jo profesorji razumeli in podpirali, razen mogoče učiteljica za angleščino. Ta je bila sitna, ker je bila Majina pisava precej grda. Seveda, ko pa revica ni videla, kaj sploh piše. Ani se je zdelo to zelo nemoralno, še posebej če je ta človek profesor. Ampak na srečo se ji je stanje izboljševalo, saj se je pripravljala na operacijo: vsak teden je zbirala denar z različnimi priložnostnimi deli in imela je tudi »redno« službo kot pomočnica v gostinskem lokalu. Na skrivaj pa je bila zaljubljena v Kristjana, ki je bil njen prijatelj in dobrotnik. Kristjan je bil član Lions kluba in je Maji pomagal pri mnogih stvareh, od domače naloge in učenja pa do spodbude. Maja pa mu je pomagala pri matematiki in slovenščini, saj sta mu »šli slabo«. Zelo slabo, če smo iskreni. A odkar mu je Maja pomagala, je imel oba predmeta dobro, začel je tudi brati različne književna zvrsti in skupaj sta tudi hodila v knjižnico. Tistega dne pa je bila Ana pošteno jezna, saj je njeno prijateljico neki predrzni osmošolec spotaknil na hodniku. Obe pa sta ga tako močno porinili, da je zletel po hodniku in pristal na hrbtu. Vedeli sta, da se tega ne sme početi in tudi, da se ni lepo pretepati, a vendar. Na srečo se take novice širijo po šoli kot ogenj in sta imela tako kar nekaj časa mir. Kristjanu za vsak slučaj nista povedali, saj je bil precej močnejši od njiju. Čeprav je bil lion, bi se mogoče še vedno razjezil. Ana je šele s Kristjanom spoznala, kakšno poslanstvo opravlja on in njemu podobni. Spoznala se je z lionisti in njihovim delom in bilo ji je zelo všeč. Če ne bi imela dvakrat na teden vaje v pevskem zboru, trikrat na teden vaje klavirja in trikrat na teden odbojko, bi se jim kar pridružila. Zdelo se ji je zelo lepo, da je še kdo na svetu, ki ga sploh skrbi za take, kot je njena prijateljica. Ko sta bili skupaj na pregledu vida, so Maji na platno projicirali razne slike v vseh možnih barvah in velikostih. Povedali so jima, da bi radi naredili test. Nekatere slike so bile zelo čiste in izostrene, nekatere pa take, da skoraj ali pa celo nisi razbral, kaj je projicirano. Maja pa je nekatere videla precej dobro, čeprav bi si njena prijateljica kmalu zavozlala oči, ko je škilila v vse možne smeri. Predstavljala si je, kako vidi Maja. Če je morala tako obračati oči, da je videla točno, potem je ona videla ravno obratno; morala je obračati oči tako, da je videla, kar vidi ona normalno. Čudno. Okulist ji je svetoval, naj gleda normalno, saj bi si tako še bolj škodila. Svetoval pa ji je, naj gleda televizijo ali pa računalnik zelo od blizu, saj ji bo to mogoče nekoliko izboljšalo vid. Delo z računalnikom se je močno poznalo. Raje sta hodili v naravo, poslušali zakladnice različnih zvokov, od ptičjega petja pa tja do šumenja listja, in se pogovarjali. Nekaj dni pred Majinim rojstnim dnevom, ko se je Ana sama odpravila v šolo, je pred vhodom srečala prijateljico. »Dobro jutro,« je pozdravila. »Kakor za koga,« ji je čemerno odvrnila . Začudeno jo je pogledala, saj običajno ni bila taka. Nekaj je moralo biti narobe. Le kaj?
»Kristjan je odšel s starši za dva dni v gore. Na izlete bodo hodili in spali v šotoru.«
»In kaj je s tem narobe?«
»Nič ne bi bilo narobe, če mi ne bi na vsak način našel zamenjave,« je jezno odgovorila. »Kaj je z zamenjavo?«
»Tip je tak kreten! Piše se Lutman, imena si nisem zapomnila, ampak misli si, da je najmanj čarovnik; vse česar se dotakne, naj bi se spremenilo v zlato.«
»Pomiri se. Kje pa je zdaj?« jo je mirila Ana. »Upam, da se je pobral nekam, da ga ne vidim, saj bi ga bila sicer prisiljena udariti,« je pihala njena prijateljica. Potem ji je povedala celotno zgodbo. Izkazalo se je, da se ji je posmehoval glede vida, potem pa ji je vse pravil kot majhnemu otroku, še celo stvari, o katerih je imela več pojma kot on. To pa Majo najbolj razkači in takrat z njo ni dobro češenj zobati. Le kje ga je Kristjan našel? No, pa to ni bil problem, Maja se ga je v minuti znebila in potem prišla pred šolo. Zmenili sta se, da jo jutri spremlja prijateljica. Potem sta šli v razred. Tisti dan je profesorica za slovenščino omenila mednarodni natečaj o humanitarnosti in medsebojni pomoči. Razpisovala ga je mednarodna Zveza za humanitarne akcije in pomoči (IAHAH), naslov pa jima je bil pisan na kožo, saj je bilo treba pisati o medsebojni pomoči in skrbi za slabotnejše ljudi. Glavna nagrada je bila enotedenski obisk Londona, kjer bi si lahko ogledali znamenitosti, obiskali pa bi tudi urad Zveze in se spoznali z njenim delom. Za nameček pa je bilo dovoljeno delati v parih. Takoj sta dvignili roki in bili kot prvi vpisani. Poleg njiju so se javili še trije: Vili, svetlolas fant, srednje rasti, ki je pisal kar dobre spise, potem pa še Lili in Luka, brat in sestra, oba temnolasa. Ni bilo veliko konkurence. Najbolje od vsega je bilo, da je bil natečaj le med dijaki prvih letnikov. Na šoli je bilo le sedem razredov. Popoldne sta šli k Ani domov, da sta imeli malo več miru, saj bi sicer vsake dve minuti vstopila Majina mama, enkrat s sokom, drugič bi se ji zdelo, da je v sobi pretiho, tretjič bi zopet kaj prinesla, spet četrtič bi imela nov izgovor. Anina starša pa sta bila še v službi, oče je bil informatik in je delal v neki podružnici ameriškega podjetja Microsoft, mati pa je bila nepremičninska agentka in je imela ravno ogled neke hiše. Torej nista imeli težav, usedli sta se za računalnik in začeli pisati. Medtem ko je Maja pisala uvod, je šla prijateljica kot gostiteljica v kuhinjo po plastenko pijače in prigrizek. Da je šlo hitreje, je pisala Ana, sošolka pa ji je zraven podajala še svoje mnenje. Naglas sta preizkušali stavke, si izmišljevali zgodbo, vpletali še svoje izkušnje in mnenja o vsem tem. Pisali sta in do večera je nastala dvajset strani dolga zgodba o prijateljstvu med šestimi na videz povsem različnimi najstniki, ki pa jih veže ljubezen do glasbe. Skupaj ustanovijo skupino in igrajo na raznih koncertih. Kljub vsem težavam, ki jih imajo, jim na koncu uspe nastopiti. Izgledalo je že kot limonade, ki jih je gledala Anina starejša sestra. Videti je bilo dobro in tako sta se odločili, da bosta napisano oddali. Medtem se je že naredil večer in skupaj sta odšli na sprehod v park, da se sprostita. Med potjo je Maja preklinjala Lutmana, Ana pa se je spomnila, da bi za nasvet lahko prosila tudi Kristjana, saj ima gotovo kar nekaj izkušenj o takih temah, saj kot jima je zaupal, je že nekaj let v klubu lionistov. Ani je na skrivaj povedal tudi, da mu je njena prijateljica tudi najbolj všeč od vseh varovancev. »Iz tega mogoče še kaj bo, si je mislila in je povedala prijateljici. Seveda »po ovinkih«, prosila pa jo je, naj nič ne omenja Kristjanu. Datoteko sta po e-pošti poslali Maji domov in Kristjanu, da bo prebral, ko se vrne. Slednji jima je odpisal že čez nekaj minut in jima povedal še nekaj, kar sta potem vrinili v zgodbo. Zdela se jima je vredna oddaje in tako sta jo še enkrat pregledali in odpravili večino slovničnih napak, potem pa jo poslali še profesorici slovenščine. Maja se je hotela odpraviti domov, a je Anina mama predlagala, naj spi pri njih. Zjutraj sta odnesli nalogo s seboj v šolo in jo pri uri slovenščine oddali profesorici. Hkrati je oddal tudi Vili, brat in sestra pa še nista napisala do konca. Po pouku ju je obiskal Kristjan. Skupaj so šli na sladoled, medtem pa jima je povedal svoje dogodivščine. Očitno se je imel kar lepo, vendar ju je močno pogrešal. Predvsem Majo, si je mislil Ana in se nasmehnila. Videla je, da sta se držala za roke in tokrat Maja začuda ni umaknila roke in postala jezna. Prijateljici se je zdelo, da je odveč in je zato odšla še po en sladoled, potem pa smuknila skozi druga vrata. Ko se je še enkrat ozrla, je videla, da se nista več držala za roke, ampak sta se že poljubljala. Med potjo je srečala profesorico, ki jima je povedala, da je njun spis najboljši, zato ga bo poslala v Ljubljano na predstavništvo, kjer ga bodo pregledali in potem izbrali sto najboljših. Čez teden dni sta izvedeli, da je bil ravno njun spis izbran in da gresta v London. Maje starši najprej niso hoteli pustiti, ampak s fantovo in Anino pomočjo ji je le uspelo prepričati očeta, ta pa je potem malo omehčal še mamo. Čez natanko mesec dni so ju odpeljali na letališče, od koder sta odleteli v prestolnico Združenega kraljestva. Starši so domov dobili razglednico, Kristjan pa e-pošto:
»Živijo! Midve se imava lepo, naučili sva se veliko o deprivilegiranih ljudeh in nekaj o položaju mladih v današnji družbi. Si vedel, da imajo mladi najbrž še preveč pravic? Zato pa večina postaja tako razvajena. Imeli smo tudi nekaj predavanj o oviranih ljudeh, tukaj pa imajo še bolj razvita društva kot tisto, v katerem si ti. Tukaj celo finančno podpirajo ljudi, si izmenjujejo mnenja in izkušnje in podobne stvari. Imajo tudi izmenjavo študentov, tako da bi ti lahko prišel za kak teden sem na prakso. Predavanja smo imeli v stavbi londonskega parlamenta, tam, kjer je Big Ben. Zvoni zelo glasno. Naučili pa sva se tudi veliko pomembnega, predvsem to, kako pomembno je delo, ki ga ti opravljaš. Lahko sva srečni, da obstajajo taki, kot si ti. In ko se vrneva, se bova včlanili. Lahko rečeva samo še nekaj: LIONIZEM JE ZAKON!«
Ana pa se mogoče ni zavedala, da sta bila s Kristjanom mlada človeka, ki jima ni bilo težko, ko sta pomagala Maji. Tiho sta slutila, da potrebuje njuno pomoč. Tako pa sta izpopolnjevala tudi sebe in se bogatila. Razdajala sta dobroto, v zameno pa dobila velikega človeka, ki ju je znal ceniti. In vsi trije so vedeli, da je nesebičnost tista vrednota, ki je v svetu skoraj ni. In mogoče bodo trije mladostniki tisti, ki bodo še mnogim ljudem vzor požrtvovalnosti in poguma.
