Pisanja o branju …
Tokrat pod lupo: knjiga Val Todda Strasserja
Zgodba o šolskem psihološko-sociološkem eksperimentu, ki ga je navdihnilo učitelju zgodovine zastavljeno vprašanje po ogledu dokumentarca o nacističnih pobojih po drugi svetovni vojni: »Kako je mogoče, da so Nemci samo sedeli in gledali, medtem ko so nacisti pobijali ljudi vse okrog njih, potem pa trdili, da niso ničesar vedeli o tem? Kako je mogoče, da so bili taki? In kako je mogoče, da so si sploh drznili trditi kaj takega?«
Eksperiment (v resnici izveden v Kaliforniji leta 1967), ki dokazuje, da smo ljudje čredne živali, da stremimo za tem, da bi bili vódeni, da smo v posebnih okoliščinah pripravljeni spregledati lastno vest in slepo zaupati …
Slepo zaupanje »višjemu cilju« karizmatičnega vodje, ki je gimnazijce naučilo morda najpomembnejše lekcije v njihovem življenju – kako nevarno je lahko zatiranje svobode govora in mišljenja ter kako dvorezen je lahko militanten način vodenja skupnosti.
Skupnost, ki je nenadejano prerasla okvirje razreda, v katerem je nastala, in bila razpuščena, ko je že ušla z vajeti, a vendar še preden bi lahko privedla do (katastrofalnih) posledic, kot so bile recimo upodobljene v filmski različici Die Walle (2008).
Film, ki s prstom pokaže na moč vodene množice, kakršna je v preteklosti že obstajala v obliki nemškega nacionalsocialističnega gibanja pod vodstvom velikega führerja, za katerega je marsikdo verjel, da se ne more več ponoviti.
Eksperiment uspel, udeležence odnesel Val … in nikoli ne bodo več taki kot prej.
