Pripravljeni na prihodnost?
Ali je Donar podjetje, pripravljeno za prihodnost? Čeprav deluje v tradicionalni panogi, goji številne veščine in kompetence, ki jih različni avtorji in raziskave navajajo kot kompetence za 21. stoletje. Te segajo od sposobnosti vživljanja v druge, razumevanja in predvidevanja potreb ljudi, selekcioniranja informacij in razumevanja novih tehnologij do sposobnosti za delovanje v različnih kulturnih okoljih in tvorno sodelovanje med ljudmi različnih profilov.
Ustvarjalnost, podjetnost, kritičnost
Posamezni avtorji ključne kompetence prihodnosti imenujejo z različnimi imeni in jih delijo v različno razdelane kategorije, jih lahko v grobem razdelimo v tri skupine:
Družbene kompetence: sem sodijo poznavanje in sposobnost vživljanja v različne kulture, znanje tujih jezikov, učinkovito in jasno sporazumevanje, sposobnost vživljanja v druge (empatija), sposobnost sodelovanja in sporazumevanja z drugačnimi (ta se denimo kaže v tem, da oblikovalec in tehnolog učinkovito in uspešno delata pri skupnem projektu, četudi nanj gledata vsak s svojega zornega kota).
Informacijske kompetence: poplavo informacij je mogoče strukturirati, filtrirati in jim podeliti smisel. Tako lahko iz informacijskega šuma izluščimo sporočilo in ga smiselno predamo naprej, kar zahteva sposobnost analiziranja informacij, izdelovanja modelov in statističnih analiz ter kvantitativno mišljenje.
Kompetence kritičnega in inovativnega razmišljanja: te obsegajo obvladovanje prepletanja različnih tehnologij in strokovnih področij, tako naravoslovnih kot družboslovnih, iskanje inovativnih rešitev, sposobnost kritičnega razmisleka o medijskih vsebinah in drugih informacijah, pa tudi dobro staro radovednost, brez katere bi svet obstal.
V svetu, v katerem bodo rutinska in ponavljajoča se opravila že kmalu dokončno prevzeli stroji, poslušnost, vodljivost in ubogljivost ter nekritično sprejemanje avtoritete in informacij niso lastnosti, ki bi jih pričakovali od odraslih. Namesto tega si želimo ustvarjalne, samoiniciativne, kritične, radovedne in podjetne ljudi, ki zmorejo reševati zapletene globalne probleme. In vedno znova smo razočarani, ker je takih ljudi premalo.
Pogosto s prstom kažemo na šolski sistem, ki je še vedno zastavljen tako kot na svojih začetkih, ti pa segajo v čas pospešene industrializacije. Šola v svoje kolesje sprejme šestletnike, jih obremeni z obsežnim učnim načrtom, z domačimi nalogami, z nenehnim preverjanjem znanja, z učenjem na pamet in z reprodukcijo. Od njih zahteva poslušnost in sledenje navodilom, dvomu v informacije in učiteljevo avtoriteto pa ne namenja veliko prostora. Končni "izdelek" je mladostnik z določenim naborom znanj in veščin, ki naj bi bile pri vseh približno enake oziroma naj bi ustrezale določenim merilom. Četudi smo ljudje različni.
Šola ubija željo po učenju
Peter Gray, raziskovalec, ki se ukvarja s tem, kako se otroci učijo, zdajšnji šolski sistem primerja z zaporom, v katerem se morajo otroci pokoravati pravilom in zahtevam, kakršnim se odrasli niso pripravljeni. Ugotavlja, da zahtevnejši učni načrti, večje število šolskih ur in vse daljše obvezno šolanje ne prinašajo želenih rezultatov – bolje izobraženih in usposobljenih mladih. Razlog za to naj bi bil v tem, da šolski sistem ne upošteva osnovnih načel učenja otrok.
"Otroci pridejo na svet čudovito zasnovani, namreč tako, da lahko usmerjajo svoje izobraževanje. Obdarjeni so z močnimi instinkti za učenje, ki obsegajo radovednost, igrivost, sociabilnost, pozornost na dejavnosti okrog sebe, željo po rasti in po tem, da bi zmogli, kar zmorejo starejši otroci in odrasli," pravi v članku, ki je bil avgusta lani objavljen na spletnem portalu Salon. In nadaljuje: "Ta neverjetna želja in sposobnost za učenje ne ugasne, ko otroci dosežejo starost pet ali šest let. Ugasnemo jo mi, s prisilnim šolanjem. Najpomembnejša in najbolj trajna lekcija, ki jo otroci dobijo v šolskem sistemu, je, da je učenje delo, ki se mu je treba izogibati, kadar je le mogoče."
Šola otrok ne opremi za delovanje v sodobnem svetu, kaj šele v prihodnosti. Še več, nekaterih veščin, kot so samostojnost, preračunano tveganje, učenje na napakah in ustvarjalnost, se celo odučimo, ugotavlja Blaž Zupan, asistent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, član katedre za podjetništvo in podjetnik, ki se ukvarja z uvajanjem podjetnosti v šole. "Idealna šola bi morala spodbujati posameznikove individualne sposobnosti, ne pa jih ukalupljati. Morala bi prepoznati in dejavno razvijati talente otrok, spodbujati ustvarjalno samozavest, drugačnost, inovativnost, podjetnost, ustvarjalnost. Učitelji bi jih morali spodbujati k učenju na napakah, preizkušanju in popravljanju rezultatov in izpeljevanju projektov v resničnosti, ne le v obliki seminarskih nalog. Večji poudarek bi moral biti namenjen delu v skupinah, empatiji, učinkoviti komunikaciji in delu z drugačnimi ljudmi," pravi.
Izzivi so kompleksni in multidisciplinarni
Večina izzivov, s katerimi se srečujemo dandanes, je kompleksnih in multidisciplinarnih. Zahtevajo nove pristope, drugačne poglede, tvorno sodelovanje različnih strok. Za to pa potrebujemo različna znanja in kompetence, razporejene v obliki črke T. Navpična črta obsega poglobljeno strokovno znanje z izbranega področja, prečna pa širše razumevanje sveta okrog sebe, komunikacijske sposobnosti in dovolj dobro poznavanje komplementarnih strok, da lahko kot strokovnjak tvorno sodelujemo v ekipi različnih ljudi, pojasni Zupan.
Ali če vzamemo za primer podjetje Donar: ergonom zelo dobro obvlada svojo stroko, hkrati pa dovolj dobro pozna izzive proizvodnje, oblikovanja in trženja, razume potrebe in zahteve sodobnega potrošnika ter ima razvite komunikacijske sposobnosti. Tako lahko pri zasnovi novega stola dejavno sodeluje z strokovnjaki s teh področij, saj je le tako, skupno, mogoče ustvariti odličen in inovativen stol.
Kaj je kompetenca?
OECD kompetence opredeljuje takole: "Kompetenca je več kot zgolj znanje ali veščina. Obsega sposobnost izpolnjevanja kompleksnih zahtev tako, da pritegne in mobilizira psihosocialne vire (skupaj z veščinami in osebnim odnosom) v vsakem posameznem kontekstu. Primer: sposobnost učinkovitega komuniciranja izhaja iz posameznikovega znanja jezika, praktičnega poznavanja informacijskih tehnologij in odnosa do oseb, s katerimi komunicira."
Šola Sudbury Valley – brez pouka, vendar z odličnimi učenci
Glede na uveljavljene šolske standarde bi ji le stežka rekli šola. Učenci so stari od štiri do osemnajst let in ves dan počnejo, kar koli želijo, da le ne kršijo šolskih pravil, ki so jih skupaj z zaposlenimi določili na šolskem zboru. Pravila niso povezana z učenjem, marveč z vzdrževanjem miru in reda. Šolo obiskuje približno 150 učencev, zanje skrbi deset zaposlenih, sprejmejo pa vsakega učenca, ki se želi vpisati.
Na prvi pogled nesmiselna ureditev, in vendar je spremljanje nekdanjih učencev pokazalo, da so se brez težav vključili v nadaljnje šolanje na univerzah, se zaposlili in razvili uspešne kariere na različnih področjih. Grey pravi, da je sistem s 45-letno tradicijo, ki ga zdaj uporabljajo v nekaj več kot dvajsetih šolah v ZDA, uspešen, saj optimizira otroške sposobnosti za samostojno učenje.
Ponuja jim namreč:
- neomejene možnosti za igro in raziskovanje, s čimer jim omogoča, da sledijo lastnim interesom,
- dostop do različnih skrbnih in razgledanih odraslih, ki so pomočniki in ne sodniki oziroma ocenjevalci,
- svobodno mešanje otrok in najstnikov, ki oblikuje veliko primernejše okolje za učenje kot zgolj druženje otrok na isti ravni,
- sodelovanje v stabilni, moralni in demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne le zase.
Zvezdniki množičnega financiranja
V minulem letu so mlada slovenska podjetja na platformi za množično financiranje Kickstarter pisala zgodbo o uspehu, ki ni ostala neopažena niti v tujini. LLSTOL, ki je leta 2012 prebil led, Boomerang in stojalo za iPad, ki je izredno uspešno sledilo še istega leta, sta bila znanilca slovenske ofenzive. Prvi uspešni zgodbi sta spodbudili številne mlade in nadarjene oblikovalce ter podjetnike, da tudi sami izpeljejo kampanjo množičnega financiranja in tako dobijo zagonska sredstva za svoje projekte.
Musguard odstranljivi in zložljivi blatnik za kolo je prepričal več kot 1300 podpornikov, za Lumu merilnik svetilnosti za mobilne telefone so ciljnih 20.000 dolarjev zbrali v petih urah, za zagon proizvodnje lesenih fotoaparatov ONDU je Elvis Halilovič zbral desetkrat več denarja, kot je bil njegov cilj. Podobno so ciljne zneske daleč presegle kampanje za Red Pitaya, napravo, ki pametni telefon preobrazi v natančen merilni instrument, obesek Chipolo, ki vam pomaga poiskati izgubljene ali založene predmete, ter pogon za električno kolo Flykly, za katerega so oktobra in novembra lani zbrali neverjetnih 700.000 dolarjev.
V okolju, v katerem se ponuja dovolj vlagateljev, ki so pripravljeni podpreti podjetništvo v začetnih fazah, ko še zdaleč ni gotovo, ali bo projekt uspešen ali ne, so zagnani in podjetni mladi izkoristili ponujeno možnost za uresničitev svojih sanj. Toda za uspešno kampanjo ni dovolj le dober in zanimiv izdelek, veliko je odvisno tudi od dobro pripravljene in izpeljane kampanje, ki ni omejena zgolj na predstavitev na Kickstarterju. Analize uspešnih kampanj so namreč pokazale, da le malo podpornikov kampanjo opazi na platformi, veliko več jih nanjo usmerijo spletni mediji in blogi, zato je treba predstavitve produktov z njimi časovno uskladiti.
Splet je glavno orodje platform množičnega financiranja, zato je treba obvladati tudi družabna omrežja in imeti spletni ugled. V ozadju pa so tudi povsem podjetniška znanja in kompetence, kot je priprava izvedljivega poslovnega načrta, na osnovi katerega se določi ciljni znesek. Uspešna kampanja je tako rezultat trdega dela raznolike ekipe ljudi, ki jo odlikujejo inovativnost, ustvarjalnost, poznavanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki znajo nove medije izkoristiti v svoj prid in komunicirati z občinstvom po vsem svetu.
Vir:www.viva.si
