Koncert ob slovenskem kulturnem prazniku
Sabina Cvilak, sopran
Nejc Lavrenčič, klavir
8. 2. 2017, 19.30
SNG Opera in balet Ljubljana
Koprodukcija SNG Opera in balet Ljubljana in Glasbena matica Ljubljana
Spored:
Hans FLOREY (1931–2013)
Pevcu (France Prešeren)
JOSIP PAVČIČ (1870–1949)
Ženjica (Ferdo Kozak)
ANTON LAJOVIC (1878–1960)
Cveti, cveti rožica (Harambašić – Golar)
Mesec v izbi (Li-Tai-Po, Otto Julius Bierbaum, Oton Župančič)
FRAN SERAFIN VILHAR (1852–1928)
Lastovice (Anton Medved)
Rasti, rasti roža mala (K. Pavletić, prevod neznan)
Nezakonska mati (France Prešeren)
GUSTAV MAHLER (1860–1911)
Fünf Rückertlieder (Friedrich Rückert):
Ich atmet’ einen linden Duft, št. 1
Blicke mir nicht in die Lieder, št. 3
Liebst du um Schönheit, št. 2
Ich bin der Welt abhanden gekomen, št. 4
Um Mitternacht, št. 5
***
LOJZE LEBIČ (1934)
Štiri Kosovelove pesmi za visoki glas in klavir (Srečko Kosovel):
V somrak zvoni
Tih večer
Opolnoči
Skica na koncertu
RICHARD STRAUSS (1864–1949)
Meinem Kinde, op. 73, št. 3 (Gustav Falke)
Breit’ über meine Haupt, op. 19, št. 2 (Adolf Friedrich, Graf von Schack)
Drei Lieder der Ophelia, op. 67 (William Shakespeare):
Wie erkenn ich mein Treulieb vor andern nun, št. 1
Guten Morgen, ‘s ist Sankt Valentinstag, št. 2
Sie trugen ihn auf der Bahre bloss, št. 3
Allerseelen, op. 10, št. 8 (Hermann von Gilm zu Rosenegg)
Schlechtes Wetter, op. 69, št. 5 (Heinrich Heine)
Befreit, op. 39, št. 4 (Richard Fedor Leopold Dehmel)
O sporedu nocojšnjega koncerta …
Podobno poslanstvo kot ga France Prešeren razkriva v svojem Pevcu, je salzburški umetnik Hans Florey (1931– 2013) čutil v sožitju števil, barv in zvoka. Vse tri je povezal v svoj lastni celostno-harmonični zakon. Ugledni flavtist in komorni glasbenik, predavatelj na graški akademiji in celovškem konservatoriju, je svoje komponiranje doživljal kot ustvarjalni glasbeni prevod matematičnih in barvnih zakonitosti. Za partiture so mu tako služile tudi lastne slike, ustvarjene po načelih racionalne barvne metrike, in pa »magične vrste števil« v strukturah petih platonskih teles: trikotniku, kvadratu, oktaedru, dodekaedru in ikozaedru. Ampak, njegove partiture obstajajo napisane tudi v notah na papirju.
Se spomnite priredb slovenskih ljudskih pesmi Josipa Pavčiča (1870–1949) za male pianiste? Še danes so malodane obvezni del glasbenega šolanja. Ne nazadnje je bil marljivi učitelj otrok iz znanih ljubljanskih družin tudi sam odličen pianist. In prijeten človek, ki je učitelje in učence Glasbene matice ure in ure zabaval v gostilni Pri sokolu na Mestnem trgu. Odličnemu pianistu je v samospevih uspel samonikel klavirski stavek, ki morda še bolj kot pa izrazita melodija glasu razpira vsebino izbranih verzov. Ob komponiranju je imel po navadi v mislih pevca, ki bo samospev izvajal. To sta bila največkrat Pavla Lovše in Julij Betetto. Sicer se pa noben pevec ni izogibal njegovim samospevom, Ženjica s spremljavo v harfni maniri – če hočete: v valovanju žita v vetru – je bila med najpriljubljenejšimi, ki jih je izdala Glasbena matica leta 1921 v zbirki Desetih samospevov.
Še bližje kot Josip Pavčič je bil ljudskemu duhu blizu Fran Serafin Vilhar (1852–1928). Njegovi samospevi, zbori in glasba za oder so v romantičnem izrazu, saj ni iskal novih slogovnih poti. Na že utečene se je podal s prilagajanjem okusu krajev in mest, v katerih je deloval, od Pivke prek Banata, Temišvara, Karlovca … pa vse do Gospića in Zagreba, kamor se je nazadnje preselil, ker je tako zelo pogrešal gledališče.
Stanko Premrl je že v času življenja Antona Lajovca (1878–1960) zapisal, da so »njegove skladbe po vsebini in tehniki najboljše in najpopolnejše, kar jih imamo Slovenci«. Glasbeno govorico, ki so jo tedaj usmerjali avstrijski, nemški in francoski ustvarjalci, je eden prvih slovenskih sistematično izobraženih glasbenikov pregnetel po svoje, torej tudi s slovenskim duhom in čustvenostjo ljudske pesmi. Manj v orkestralnih in zborovskih delih, bolj pa v samospevih, je šel korak dlje od pozne romantike in ne daleč od Mahlerja. Mesec v izbi je pravi zvezdni utrinek na tedanjem slovenskem glasbenem nebu.
»V njegovih samospevih občudujem neizmerno občutenost pevske linije, ki marsikje razkriva uničujočo notranjo resnico,« je zapisal Anton Webern v svoj dnevnik 3. 2. 1905, potem ko je na koncertu v dunajskem Musikvereinu slišal Rückertove pesmi Gustava Mahlerja (1860–1911).
Mahlerja današnji čas občuduje kot simfonika, njegov lastni ga je kot dirigenta. Ne današnji ne nekdanji pa ga nista kot ustvarjalca samospevov, pa vendar ti najdejo pot v repertoarje vseh uglednejših pevcev. In Pet Rückertovih pesmi, skozi katere presevajo hkrati močna volja in nežna liričnost pa strahovi in upanja, zveni kot odmev skladateljevega življenje okoli leta 1901. Za njim je bila viharna ljubezen s pevko Selmo Kurz, prigaral si je ugledno službo direktorja Dunajske dvorne opere, stopal je na skupno pot z Almo Schindler, oglašale so se težave s srcem …Večji del Rückertovih pesmi je uglasbil na počitnicah v Slovencem dobro znanem Majerniku ob Vrbskem jezeru na Koroškem, leta 1901. Tudi po mnenju mnogih njegov najboljši samospev Ich bin der Welt abhanden gekommen/Nisem več od tega sveta, za katerega je izjavil, da je njegov resnični jaz. Torej etos romantičnega umetnika, umaknjenega v svoja ustvarjalna nebesa in neskončno osamljenega v zemeljskem vsakdanu. Štiri samospeve je sam orkestriral, čeprav je ob krstni izvedbi, namenoma v manjši Brahmsovi dvorani in ob manjši orkestrski zasedbi dejal, da so napisani v tonu komorne glasbe. Liebst du um Schönheit/Če ljubiš zaradi lepote, darilo Almi – ob očitnem zavedanju starostne razlike med njima – pa ni hotel.
Lojze Lebič (1934) se strinja, da je glas nekaj posebnega v njegovem opusu, da mu pomeni vrnitev domov, h koreninam, k prasvetu …: »Človeški glas doživljam kot pravo glasbilo, vsa druga so podaljšek človeškega telesa, glas pa nam je vgrajen. Pravimo, da se je glasba začela s prakrikom, ne z inštrumentom, ne s piščaljo. Tudi stavek iz Svetega pisma: ›Na začetku je bila beseda,‹ meri na nekaj drugega: preden ustvarimo besedo, moramo ustvariti glasove, foneme …«[1] Liričnost besed Srečka Kosovela se je Lojzetu Lebiču zdela pravšnja za uglasbitev. Leta 1958 je Klub komponistov izdal njegove Tri nočne pesmi. Četrti samospev je skladatelj ustvaril leta 2008. Za natis Kulturnega društva Mohorjan z rojstnih Prevalj pa je pred štirimi leti prve tri samospeve še enkrat izčistil in prenovil.
Nocojšnja izbira samospevov Richarda Straussa (1864–1949) sledi tudi skladateljevi želji po interpretaciji z opusom nevezanih del in prav tako izbiri poezije, zanj zanimive predvsem v življenju trenutka, privlačnega za njegovo razkošno glasbeno domišljijo. To je izoblikoval v glasbeni družini in izbrusil na neštetih straneh partitur na svojem dirigentskem pultu. Če so namreč sodobniki poznali Mahlerja kot dirigenta, pa se je Straussu nasmehnila dvojna sreča – kot svetovno uspešnemu dirigentu in skladatelju. Samospev je bil kljub njegovemu napovedujočemu zatonu zanj odskočna deska v letu osamosvojitve 1885, ko je izšel njegov opus 10, prva natisnjena zbirka samospevov. Takrat je vodil Dvorno kapelo v Meiningenu in v naslednjih šestih letih ustvaril še pet opusov samospevov, med njimi tudi opus 19 – in jih že predstavljal na koncertnih odrih s svojo poznejšo ženo Pauline de Ahna. Prva opera Guntram mu je vzela veliko časa, po njej pa je napočil čas za socialno in simbolistično vsebino, za poeta kot sta bila Otto Julius Bierbaum in Richard Dehmel. V koraku s poezijo je Straussov glasbeni stavek postajal vse bolj ilustrativen, snov pa se je dobesedno razraščala v glasbeno obliko. Samospev Befreit/Svobodna (1898) se je občinstvu hitro priljubil, pesniku Dehmlu pa se je v primerjavi z njegovimi verzi zdel »malce preveč mehkužen«. Prva svetovna vojna je pomenila prelom tudi v Straussovih samospevih, vse manj jih je bilo in po tej zvrsti je ponovno segel šele leta 1918, ko včerajšnjega sveta – kot bi dejal Stefan Zweig, sicer tudi libretist Straussove opere Molčeča žena – ni bilo več. Skladatelja poslej zanimajo klasiki kot so Goethe, Heine in Shakespeare, v glasbenem kontekstu pa so samospevi predvsem ideje za njegove opere. Sicer pa svoje samospeve čedalje pogosteje orkestrira, a to je že druga zgodba o Richardu Straussu, čarovniku zvočnih barv.
Brigita Rovšek
O umetnikih nocojšnjega koncerta …
Sabina Cvilak je operna pevka, ki deluje doma in v mednarodnem prostoru. S svojim mojstrstvom in pojavnostjo prevzame tako najzahtevnejše občinstvo velikih svetovnih odrov kot intimnejše skupine. Njene glasovno perfekcionistično in odrsko celovito izdelane vloge so postale ena najmikavnejših novosti ne le slovenske, ampak tudi svetovne pevske kulture.
Po koncertih v londonskem Barbican Centru in newyorškem Avery Fishery Hall je nastopila z odmevnimi koncerti ob jubileju Benjamina Brittna z Vojnim rekviemom tudi v Madridu, Parizu, v izjemni Kitara Hall v Sapporu, bruseljskem Bozarju in znameniti londonski Royal Albert Hall ob spremljavi London Symphony Orchestra, BBC London, National Spanish Orchestra in drugimi.
Nastopila je v nekaterih najbolj poznanih opernih hišah, koncertnih dvoranah in festivalih. Kot koncertna pevka je sodelovala še z Dunajsko filharmonijo, filharmonijami Dresdna, Monte Carla, Bergna, Bratislave, Lillea, Zagreba, Beograda, Vilne, Carigrada in Edinburgha, s Kraljevim Škotskim orkestrom, Londonskim simfoničnim orkestrom, Belgijskim nacionalnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z orkestrom Hong Kong Sinfonietta, s Camerato Salzburg ter Francoskim nacionalnim orkestrom. Še posebej je treba omeniti sodelovanje z Orkestrom Slovenske filharmonije.
Študij petja je z odliko končala v Gradcu. Pozornost širše javnosti je pritegnila takoj po diplomi z debijem na Dunajskih slavnostnih tednih v Blochovi operi Macbeth. V sezoni 2004/2005 je bila tudi štipendistka Karajanovega sklada in članica Dunajske državne opere.
Nemalokrat jo kritiki označujejo za vodilni lirični sopran v svetovnem merilu, to pa vedno znova potrjuje s širokim naborom vlog, ki se gibljejo od železnega opernega repertoarja do sodobnejših stvaritev in koncertnih nastopov. Številne izjemne kritike je dobila kot Mimi v operi La Bohème, Liu v Turandot, Desdemona v Otellu, Nedda v Glumačih, Marženka v Prodani nevesti, Fiordiligi v Cosi fan tutte, Marjetica v Faustu, Thais v istomenski Massnejevi operi, Tatjana v Jevgeniju Onjeginu, Kitty v Doctor Atomic, Vittelia v Mozartovem Titusu, Janačkova Katja Kabanova, Blanche v Dialogi Karmeličank in številnih drugih vlogah. V prihodnje jo bomo lahko videli kot Jenufo in v prvih glavnih Wagnerjevih vlogah kot so Sieglinda in Gutruna v ciklu Nibelunški prstan, Elsa v Tannheuserju ter Strussovo Arabello in Salome.
Sabina Cvilak je leta 2009 prejela nagrado Prešernovega sklada, kot članica SNG Opere in baleta Maribor je prejela tudi ugledno priznanje za najkulturnico mesta Maribor.
Pianist Nejc Lavrenčič je študiral pod vodstvom Aleksandra Madžara na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Leta 2012 je magistriral v razredu Jana Michielsa, dve leti za tem pa zaključil še magistrski študij komorne glasbe. Med leti 2010–2014 se je izobraževal in specializiral v interpretaciji samospeva pod vodstvom Uda Reinemanna in njegovih gostujočih mojstrov samospeva (Peter Schreier, Julius Drake, Helmut Deutsch, Mitsuko Shirai, Christianne Stotijn, Hartmut Höll, Ursula Kryger, Konrad Richter, Jascha Nemtsov, Sir Thomas Allen, Maria Bayo, Wolfgang Holzmair, Ann Murray, Sergei Leiferkus, Michiel Tranchant, Jaroslav Mrazek, Joseph Breinl, David Selig and Markus Hadulla). Nejc Lavrenčič je aktiven kot solo pianist, komorni glasbenik in interpret samospeva. Sodeluje z mednarodno priznanimi umetniki kot so Juliette de Massy, Irena Preda, Christianne Stotijn, Håkan Vramsmo, Andrej Zupan, Cristina Segura, Katja Konvalinka, Artur Rožek, Soumaya Hallak, Magdalena Sas, Isabelle Dunlop, Luka Železnik in drugi. Kot pianist se je specializiral za interpretacijo samospeva. Leta 2015 je prejel delovno štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za doprinos k ohranitvi in razvoju interpretacije samospeva v Sloveniji. Snemal je za RTV Slovenija in igral v koncertnih hišah in dvoranah kot so Kennedy Center of Performing Arts v Washingtonu, BOZAR – Palais des beaux-arts v Bruslju, Le Petit Palais v Parizu, v Beograjski filharmoniji, Sant Pau Recinte Modernista in ESMUC – L’Auditori v Barceloni, Freiman Hall v Ottawi, Kleber Hall v Luxemburgu, Mim – Music Instrument Museum v Bruslju, na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, v Stainway & Sons Centre v Antwerpnu, v Glasbenem zavodu Zagreb, na Glasbeni matici Zagreb, v SNG Opera in balet Ljubljana, v Unionski dvorani v Mariboru in drugod.
Poleg pedagoškega dela je tudi soustanovitelj in umetniški vodja Kulturno umetniškega zavoda PerArtem in koncertnega cikla Glas iz davnine v Ljubljani.
Cena vstopnice: 16,00 in 12,00 EUR
Popusti: 10 % za upokojence, študente, dijake in abonente SNG Opera in balet Ljubljana
Informacije in rezervacije ter prodaja vstopnic:
Blagajna SNG Opera in balet Ljubljana
pon. – pet. od 10.00 do 13.00 in od 14.00 do 18.00, sob. od 10.00 do 13.00 ter uro pred koncertom
T: 01/ 241 59 59, 241 59 60
M: 031 696 600
S: www.opera.si
[1] Iz radijske oddaje »Glasbeni portret Lojzeta Lebiča«, Program ARS Radia Slovenija, 31. 8. 2014, avtorica oddaje Brigita Rovšek.
