Krioterapija po poškodbah

0
592
Krioterapija ali ohlajanje telesa je pogosto uporabljana metoda fizikalne terapije, ki v terapevtske namene uporablja hlajenje posameznih delov telesa.
Učinki krioterapije
Ko ohlajujemo kožo, na mestu, ki ga hladimo, nastopijo lokalne spremembe. Zaradi aktivacije termoregulacijskega sistema telesa se razvijejo tudi sistemske spremembe. Na mestu ohlajanja se najprej pojavi bledica, do katere pride zaradi zožitve krvnega žilja. Ta povzroči zmanjšanje pretoka krvi skozi kožo, posledično pa pride do manjšega oddajanja toplote. Po nekaj minutah zožitev krvnih žil nadomesti njihova razširitev (reaktivna hiperemija), ki traja tudi do 15 minut, zatem pa znova pride do zožitve žil.

Razlaga tega nenavadnega odgovora na ohlajanje (izmenjava zožitve žil z razširitvijo) je verjetno v tem, da se tkivo tako zaščiti pred poškodbo, do katere bi utegnilo priti zaradi dalj časa trajajoče slabše prekrvitve, ki jo povzroči ohlajanje. Reakcija na ohlajanje je očitnejša na mestih, ki so najbolj izpostavljena temperaturnim spremembam; to so zadnjica, sprednja stran kolena, stopala in območje komolčnega sklepa.

Druga zanimiva sprememba ob lokalnem ohlajanju je pojav konsenzuelne reakcije. Ko lokalno ohlajamo podlaket, se zniža temperatura v mišicah pod njim, poleg tega je opaziti tudi ohladitev v mišicah nasprotne podlakti, torej tiste, ki je ne ohlajamo. To je pomemben podatek predvsem pri posameznikih z motnjami občutenja na strani, ki jo želimo ohlajati.

Terapevtski učinki hlajenja so upočasnitev presnove (zmanjšanje porabe kisika), zaradi vpliva na periferni živčni sistem pa se zmanjšajo tudi mišična napetost, oteklina in bolečina.

Uporaba krioterapije

Hlajenje uporabljamo pri svežih poškodbah kot del prve pomoči, katere cilj je zmanjšati vnetno reakcijo, bolečino, oteklino in krvavitev. Pogosto je treba hlajenje poškodovanih struktur kombinirati s počitkom, povijanjem in z dvigom poškodovanega dela telesa. Kot terapevtsko metodo hlajenje uporabimo tudi v primeru hudih bolečin, povezanih z napetostjo mišic pri degenerativnih spremembah na območju hrbtenice, pri vnetjih v mišicah, kitah ali burzah, pogosto pa tudi po operativnih posegih, ki jih spremljajo pooperativna oteklina in hematom ter bolečina (operacije zlomov kosti, operacije na sklepih).

Pri rabi hlajenja moramo biti pazljivi, da ne pride do neželenih posledic. Paziti moramo, da s čezmernim ohlajanjem ne poškodujemo tkiva in povzročimo ozebline oziroma omrzline. Hlajenja ne smemo uporabljati v primeru alergije ali preobčutljivosti na led, pri težavah zaradi zožitve krvnih žil (ateroskleroza, Mb. Raynaud, Mb. Burger), pri hujših težavah s srcem (hujša oblika angine pektoris) ter v primeru poškodovane kože na mestu ohlajanja. Posebna previdnost je potrebna tudi v primeru zmanjšane občutljivosti kože.

Čas izvajanje katerekoli oblike krioterapije je lahko zelo različen in odvisen od številnih dejavnikov. Predvsem je pomembna velikost površine, ki jo tretiramo in reakcija, ki nastopi. Paziti je potrebno, da prenehamo s hlajenjem, ko postane koža rdeča oziroma preden postane hlajenje neprijetno. Pri masaži z ledom je to običajno nekako po petih minutah, pri ostalih tehnikah pa dlje. Število ponovitev krioterapije tekom dneva je odvisno od težav, ki jih imamo. Če je prisotna huda bolečina, ki po hlajenju popusti, se priporoča hlajenje večkrat dnevno, lahko celo na dve do tri ure. Ko hujši simptomi popuste, se tudi pogostost hlajenja zmanjša.

Tehnike krioterapije
Tehnike ohlajanja so različne: mrzle, hladne in ledene lokalne ali splošne kopeli, kriopak, hladni obkladki ali obloge, nanašanje hitro hlapljivih tekočin in izvajanje kriomasaže.

1. Najpogosteje uporabljana metoda je kriomasaža – masaža z ledom. Masažo izvajamo neposredno na bolečem, poškodovanem ali otečenem delu telesa, in sicer s koščkom ledu. Priporočamo jo pri udarninah in drugih poškodbah (stanja po zvinu sklepa, natrganju mišice ali tetive) in tudi v primeru bolečine zaradi vnetja mehkotkivnih struktur (preobremenitveni sindromi, vnetje tetive, epikondilitis, trn petnice, vnetje ahilove tetive …). Tehnika je preprosta in primerna za uporabo povsod. Vzamemo košček ledu in ter z blagimi pritiski in ritmičnimi krožnimi/vzdolžnimi gibi masiramo izbrano območje, dokler ne nastopi rdečina. Sprva je občutek neprijeten, navadno gre za intenziven mraz ali celo pekočo bolečino. Ti občutki minejo po dveh minutah – v nadaljevanju postane masaža prijetnejša.

Pri izvajanju kriomasaže je treba zaščititi roko, v kateri držimo košček ledu. To storimo tako, da ga držimo s krpo. Uporabimo lahko različne velikost ledenih kock, led pa lahko pripravimo tudi v jogurtovem lončku: vanj nalijemo vodo in ga shranimo v zamrzovalnik ali hladilno skrinjo. Pred uporabo lonček odstranimo pod tekočo vodo. Masažo z ledom lahko izvajamo večkrat na dan. Čas izvajanja masaže je različen in je odvisen od velikosti dela telesa, ki ga hladimo. Ko nastopi občutek žarenja kože, moramo z masažo prekiniti, navadno po nekaj minutah.

2. Hlajenje lahko izvajamo tudi z uporabo hladnih oblog, najpogosteje kriopakov – vrečk, napolnjenih s tekočino ali z gelom, ki jih ohladimo v hladilniku. Vrečke lahko ohladimo pri temperaturi od -5 do +8 stopinj Celzija. Uporaba kriopaka je preprosta. Ohlajeno vrečko zavijemo v tkanino, da ne pride do neposrednega stika s kožo. Položimo jo na del telesa, ki ga želimo ohladiti. Hlajenje naj traja od 10 do 20 minut, izvajati pa ga je treba večkrat na dan. Tovrstno hlajenje uporabljamo takoj po operativnem zdravljenju poškodb, ko šivi še niso odstranjeni, in tudi po drugih operativnih posegih, ki jih spremljajo oteklina, hematom ali bolečina. Če nimamo ledu, lahko hladno oblogo uporabimo tudi pri vseh stanjih, pri katerih bi sicer uporabili kriomasažo.

3. Poleg kriopaka lahko za hlajenje uporabimo tudi hladne obkladke, ki jih pripravimo tako, da krpo ali frotirko potisnemo v posodo, v kateri smo zdrobili ledene kocke, pomešamo, krpo otresemo in jo položimo na prizadeto območje. Krpo lahko zavijemo okoli sklepa ali pa položimo na mišice ter jo fiksiramo, s čimer zagotovimo dober stik s površino. Čas hlajenja naj ne bo predolg, navadno do pet minut, saj se obkladek hitro segreje.

4. Nekatere dele telesa najlaže ohladimo v hladni vodi. To velja predvsem za ohlajanje spodnjih udov in tudi distalnih delov zgornjih udov (zapestje, prsti). Tako omogočimo ohlajanje z vseh strani. Temperature vode je lahko različna, vendar mora biti nižja od telesne temperature, navadno od 18 do 23 stopinj Celzija. Hlajenje v kopeli naj traja največ 15 minut, lahko pa ga kombiniramo z aktivnim gibanjem, ki ga v vodi tudi lažje izvajamo. Hladne kopeli so priporočljive kot priprava na aktivne vaje, pogosto pri poškodbah ali vnetjih na območju zapestja, prstov, gležnja, stopala ali prstov na nogi. Kopeli ne izvajamo, če je koža poškodovana – ko so po operativnem posegu še prisotni šivi ali pa so rane še nezaceljene.

5. Uporaba hladilnih pršil in gelov je znana že dalj časa. Primerni so pri športnih poškodbah, kot so udarci in zvini, pa tudi pri obravnavi miofascialnih bolečih točk. Na trgu je kar nekaj tovrstnih izdelkov, njihov učinek pa je hipen. Pri njihovi uporabi moramo biti pazljivi zaradi možnosti inhaliranja aerosola in nevarnosti okvare oči, če snov pride v stik z njimi.

Uporaba ohlajevanja za zmanjšanje bolečine, otekline ali vnetja je preprosta metoda, ki jo lahko uporabimo kot prvo pomoč pri svežih poškodbah ali kot terapevtsko tehniko pri obravnavi raznovrstnih mišično-skeletnih težav. Za izbiro najprimernejše oblike krioterapije se je priporočljivo posvetovati z zdravnikom ali s fizioterapevtom.

Krioterapija v ginekologiji

Tudi v ginekologiji se uporablja krioterapija, pri čemer gre za operativni poseg, kot nam razlaga Vivina zdravnica, Zdravka Koman Mežek, dr. med., spec. ginekologije in porodništva. »Krioterapija ali zamrznjenje se uporablja tudi v ginekologiji. Pri posegu, ki ni invaziven, se uporablja aparat z različnimi nastavki, odvisno od tega, kaj zamrzujemo. Tak nastavek je povezan z bombo, v kateri je dušikov oksidul v tekočem stanju. Ko se sprošča iz bombe, se spremeni v plin in ima nizko temperaturo, in sicer -26 °C. Tkivo se običajno zamrzne do globine treh milimetrov, poseg je hiter – na materničnem ustju (denimo pri prekanceroznih spremembah, ki so histološko dokazane – CIN1) tri do pet minut, pri odstranjevanju genitalnih bradavic, pa traja odvisno od njihovega števila in mesta, kjer se nahajajo.«

Vir: www.viva.si