Kot slepec iščeš luč izhoda,
a kaj, ko lepo je vsepovsod.
Ptic, rož cvetočih pot,
dosti upov, brez tegob.
Lepota prav nič ne pomeni,
resnica, up ter objemi.
Sramota, bogastvo ter pohlep
vladajo temu, čemur pravimo svet.
Tegoba ni obljuba!
To človeka je muka,
a s srečo srečnih dni
najdeš pot iz te noči.
A kaj, ko noč te zajame?
Ko ti vse vzame?
Vsa upanja ti bledijo,
v dnu srca ljubezen morijo?
Labirint vedno pravo pot skriva!
Upanje, srečo in ljubezen ti vliva.
Vedno rešiš se lahko tegobe, ki te ubija,
ker prava pot te mika!
Življenje je le labirint,
ki mori, te zavaja.
A človek je sam kriv
za to, kar se dogaja.
Vidiš izhod v daljavi,
luči svetle vlečejo te tja,
bojiš se iz dna srca,
a čutiš nekaj čudežnega.
Mogoče imaš denar in nesrečo,
mogoče ljubezen in srečo.
Vseeno je, ko s kruto roko smrt te objame
in vse, kar imaš, hladno vzame.
