Jezik je moja njiva, po njej rijem kot kmet, ko iščem zmerom nove svetleče brazde …
Niko Grafenauer je eden redkih pesnikov, pri katerem se vrhunska poetika druži s perfekcionističnim pesniškim obrtništvom. Zanj bi lahko trdili, da kljub temu, da daje občutek, da vse zna, še vedno išče …
Ustvarjanje je za Nika Grafenauerja proces, v katerem išče sebe in s svojo govorico ustvarja svet, ki temelji na lastni življenjski izkušnji.
Sredi tega, kar me skušenjsko obkroža, je moj narcistični jaz, ki mi govori, da to okrožje ni po moji podobi, jaz pa ne po njegovi. Navdih je torej nekaj transcendentalnega, nagib, ki vodi v neznano, zato je v njem zmeraj tudi iskanje nečesa novega in s tem tistega drugega, kar ni in nikoli ne more biti do konca preverjeno.
Več o portretu Nika Grafenauerja pa lahko najdete v knjigi Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov (Študentska založba, Knjižna zbirka Posebne izdaje, 2005) avtorice Vladimire Rejc.
