LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD – PA JE RES?
Razmišljanje mlade deklice, ki že kritično razmišlja o življenju.
Ime mi je Julija, stara sem 14 let, zaključujem šolanje v osnovni šoli. Kaj bom delala v življenju, še ne vem, vem pa, da me do tja čaka še dolga pot. Na tej poti bom reševala domače naloge in ena le-teh je pred menoj. Moja predraga učiteljica slovenščine želi, da razmišljam…o mladosti, veselju…otroštvu…pomladanskem cvetju, brezskrbnosti…Oziram se okoli sebe in…. Nisem prepričana, da bom našla, kar si želim.
Ko odprem časopis, berem: »Vrag je odnesel šalo,…če je vrag odnesel šalo, bi moral tudi njegovo vlado. Saj je za tako hud porast okužb z novim korona virusom vendarle odgovorna prav ona…« Ali res? Šolarji smo spet ostali doma in pouk poteka na daljavo. Učitelji nam posredujejo učne liste, posnetke razlage na šolski spletni strani. Za vsako uro nekaj… potem pošljemo svoje rešene naloge nazaj, dobimo se na ZOOM uri. Vedno kakšno pogruntamo, ko si ogledujemo učiteljico v trenerki, zadaj za njo njena kuhinja, včasih mimo kamere priteče dve ali triletnik, ker je žejen ali lačen. Učiteljica ima tremo, mi pa spoznavamo, da ni samo učiteljica, ampak tudi mama.
Kar precej sošolcev in sošolk se pritožuje, da delati od doma ni lahko. Vem, meni se tudi kdaj ne da, a je potrebna disciplina in včasih tudi pomoč staršev. Predstavljam si, da bom šolo nekako zmogla, če bomo ostali zdravi, če bodo moji starši obdržali službo, če se bom lahko gibala v naravi, če bomo dobili cepivo, če po svetu ne bo na stotine in tisoče mrtvih….
V časopisu berem naprej: »S psom nad lubadarja. Ja, pa res, tudi po televiziji sem videla psičko, ki se je naučila prepoznavati drevesa smreke, ki jih je napadel lubadar. Menda se je lubadar v zadnjih tridesetih letih tako razmnožil, da je danes neobvladljiv in bo kmalu uničil naše smrekove gozdove. Ti gozdovi so bili naš ponos, naše premoženje. Kdo čuva gozdove? Zakon in gozdar. Kdo ni dobro opravil svoje službe?
Berem dalje: »Zdravstvo, od kod in kam« Zdravje je človekovo največje bogastvo! Ne denar, čas je sveta vladar! Ne zavidam zdravnikom in medicinskim sestram, ki se trudijo v svojih službah, na intenzivni negi s kovid- bolniki, delajo neprekinjeno 10 ali več ur na dan, v oblačilih, ki ne smejo prepuščati virusom proste poti, z masko na obrazu in še z vizirjem…. Moja teta je medicinska sestra in vem, da nima prav visoke plače, njen delovnik pa dodatno obremenijo dežurstva in strah pred okužbo. A večkrat reče, da je srečna, če lahko pomaga. Rada ima svoj poklic.
V enaindvajsetem stoletju skoraj v vseh razvitih državah opažajo porast težav v duševnem zdravju. Zdaj, v času izbruha novega korona virusa in po njem, je mogoče pričakovati še dodaten porast.
Kaj to pomeni? Da bomo čez dvajset let Zemljani v večini depresivni, nesposobni realnega razmišljanja, poštenega dela, zdravega življenja z družino? Narava nas bo pustila na cedilu, ker z njo grdo ravnamo, ker smo sebični in od nje samo zahtevamo, ne znamo pa se upreti onesnaževanju.
Kakšni bodo medosebni odnosi? Že sedaj se nekateri mladi zatekajo k drogam in alkoholu. Ne skrbi jih zasvojenost, živijo le za zabave, druženja, divjanja po cestah. Ne skrbi jih za službo, ker jih preživljajo starši, mladi pa so osamljeni, nezadovoljni, nimajo cilja, ker se bojijo življenja.
Pa kaj bi to…. Nisem dovolj izkušena, da bi presojala in ocenjevala. Želim, da bi moji vrstniki vsaj dobili občutek do sočloveka. Spet sem pri grožnji korona virusa. Zakaj se sploh piše in govori o nošenju in ne nošenju maske v času pandemije? Kaj ni občutek krivde prevelik, če si verjetni prenašalec virusa, ker ne nosiš maske? Strah pred okužbo, da se boš brez maske okužil? Mislim, da ga je naša civilizacija polomila, da ni privzgojila občutka sramu v večji meri, vsaj toliko, kot ga premorejo japonske in kitajske civilizacije.
Lepo je biti mlad. Kaj pa, če so to samo neke nostalgične želje naših staršev in starih staršev? Vedno poslušam: Ko si mlad, je pred teboj še vse…ves čas, ki ga lahko krojiš po svoje, ko se prepustiš sanjam in sanjarijam o življenju. V glavnem si zdrav, mogoče kakšna viroza in ostale otroške bolezni. Kupi neprebranih knjig, vse simpatije tega sveta, najljubši športi, prazniki, pustna rajanja, misel, da boš nekoč velik…da boš dosegel svoj cilj…
Tako mi govorijo starši. Tako si želim razmišljati sama. Pa mi bo uspelo?
Je tudi v naši domovini lepo biti mlad? To pa je lahko že druga zgodba.
Maja Drolec, OŠ Marije Vere, Kamnik
