O ustvarjalnosti Lilijane Homovec smo v Ventilatorju besed že pisali. Predstavljali njena prozna in poetična dela.
Na slovenski knjižni trg je Lilijana Homovec vstopila s svojim drugim romanom V času visokih trav (Hirondelle, 2005). Knjižna noviteta govori o ljudeh, ki so ostali. In o tistih, ki so morali oditi.
Pisateljica v svojem drugem proznem delu poglobljeno razmišlja o usodah žensk in moških. Le-te zaznamujejo izgube, zgrešene priložnosti; nenazadnje pogum.
Kdo so glavni literarni liki?
Greta, Glorija, Adelina, Valerija, Roberta.
Pisateljica v romanu V času visokih trav opisuje življenje petih žensk, različnih generacij. Vse se borijo z občutki krivde in pričakovanji drugih. Njihov glavni cilj pa je, da se končno naučijo postaviti zase. Jim bo uspelo? So dovolj močne? Samozavestne?
Lilijana Homovec odpira vprašanja o ljubezni, materinstvu, življenju, svobodi.
Lilijano Homovec smo povabili k intervjuju o ustvarjalnosti in o ustvarjanju romana V času visokih trav.
Kako je nastajal vaš drugi roman V času visokih trav?
Pisala sem približno eno leto. Za nekoga je to dolgo, nekdo drug bo rekel, da je malo. Vse je odvisno od tega, kako se v avtorju razvija ustvarjalni proces. Roman sem začela pisati v želji, da v celoto povežem več zgodb, da povežem preteklost s sedanjostjo in to skozi oči več protagonistov, skozi oči žensk in moških. Čeprav je pripovedovalcev več, sem želela, da je bralcu jasno, katera je osrednja oseba romana.
Roman govori o odločitvah, ki niso nikoli lahke in črno bele. O odločitvah, ki so v danem trenutku za posameznika edino prave. Govori o materinstvu, o očetovstvu na drugačen način, kot poskušamo danes te vloge romantično predstavljati. Govori tudi o bedi, zločinu, prikrivanju in zakrivanju.
Knjiga ne govori o odpuščanju, ampak o čuječem sprejemanju dane situacije takšne, kakršna je, je o romanu zapisala bralka in zdi se mi zelo dober in jedrnat zapis bistva pripovedi romana V času visokih trav .
Ideja za ustvarjanje?
Vse kar sem napisala zgoraj je bilo podlaga za roman, sprožilec zgodbe, ki se je potem izpisala pa je bil ogled filma, ki mu ne vem več naslova. Moj roman ima podoben začetek kot film, ki sem ga omenila. Ko sem napisala prvo zgodbo, je bilo nadaljevanje zelo tekoče. Zgodbe so nastajale kaotično, izpisovale so se po trenutnem navdihu, pazljiva sem morala biti le pri njihovem sestavljanju v celoto.
Literarni liki, ki nastopajo v vašem romanu…
Trem osrednjim junakom romana, Greti, Brunu in Neviu so se med nastajanjem romana pridružili še Adelina, Nino, Glorija, Roberta, Viktor in Valerija. Vsi našteti so dobili svoj glas vsaj v eni zgodbi. Vsi liki so zelo človeški, kot bi jih danes ali včeraj srečali in se z njimi pogovarjali. Želela sem se izogniti črno belemu prikazovanju oseb. Nihče od naštetih ni prikazan kot absolutno pozitiven oziroma negativen lik. Skozi zgodbe sem jim vdihnila življenje, bralec se z lahkoto poistoveti vsaj z nekaterimi od njih.
Ko napišem neko zgodbo, sledi večkratno branje in po vsakem branju popravljanje, spreminjanje besedila. Postavim se v vlogo bralca in poskušam brati kot nepristranski neznanec, ki mu mora biti vsak stavek, vsaka zapisana misel, jasna. Na neki točki se odločim, da je poseganja v osnovo dovolj, čeprav vem, da bi naslednje branje prineslo nove spremembe. Popolnega zadovoljstva ob napisanem ne občutim nikoli.
Na katerega bralca ste mislili, ko je roman nastajal?
Med nastajanjem romana nisem razmišljala o bralcu oziroma ciljni publiki mojega romana. Želela sem, da je zgodba jasna, verodostojna, da temelji na realnih odzivih ljudi na okoliščine, v katerih se je oseba znašla. Liki v romanu so stari od osemnajst do nekaj čez petdeset let, Viktor in Glorija sta celo precej starejša. Tako je jasno, da se dogajanje v romanu dotika vprašanj, ki so blizu mlademu človeku in prav tako nekomu v zrelih oziroma poznih zrelih letih. Z romanom se lahko poveže zelo širok sloj bralcev.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Še vedno nimam ustaljenega urnika, pišem takrat, ko se v meni naberejo besede ali kratka misel, ki se potem prelije v zgodbo ali poezijo. Velik del ustvarjalnega procesa je premišljevanje, ki je najbolj intenzivno med gibanjem ali branjem. Skoraj vsak dan si vzamem uro časa za hojo. Čudovito je, ko sije sonce, lepo pa je tudi, ko pada dež in se na pot odpravim z dežnikom. Ves ta čas živim v sebi in včasih se zgodi, da ne vem, kje sem hodila, sem pa v mislih prepotovala desetletja, šest oseb v dveh krajih in zraven še jedilnik za aktualno kosilo. V žepu imam vedno kos papirja in svinčnik, da si zapišem besedne zveze, ki se mi porodijo v tem času. Poskušala sem jih zapisati v telefon, a ne nosim s sabo očal, ki bi bila za to nujno potrebna. Tako ostajam pri analognem načinu beleženja.
Ste pesnica in pisateljica…
Moj prvotni način izražanja je poezija. Kljub temu, da se zadnje čase posvečam pisanju proze in poskušam rasti na tem področju, je poezija še vedno moja velika ljubezen. Kadar se znajdem najgloblje v sebi, se iz mene vedno rodi pesem. Rada tudi berem poezijo, vsaj eno pesniško zbirko imam vedno na dosegu roke.
Pisanje proze me izpolnjuje, ker je to počasno plastenje neke zgodbe, precizno odstiranje pomembnosti na poti do bistva. Tako se postopno gradi pripoved, se predstavljajo posamezni akterji, tako se tudi kot bralec lahko premikam skozi čas in prostore in razumem posamezne literarne like in njihove odločitve.
Poezije se lotevam drugače. Najprej se popeljem v središče, v srčiko svojih misli in od tukaj izločim samo ekstrakt svojega občutenja, svoje bolečine ali občutka popolnosti.
Vaši ustvarjalni načrti za naprej… Ustvariti pesniško zbirko? Roman?
V treh letih od izida zadnje pesniške zbirke se je nabralo že lepo število pesmi, ki jih nameravam v bližnji prihodnosti povezati v novo pesniško zbirko. Našla sem že njeno rdečo nit in verjetno tudi naslov. Čaka me seveda še natančno likanje vseh pesmi, njihovo razporejanje in kritično prebiranje, preden se bom odločila svoje delo dati v roke urednici.
Hkrati sem se že lotila pisati biografski roman, ki bo od mene zahteval več raziskovalnega dela. Preučiti moram zgodovinsko ozadje dogajanja v zgodbi, ki jo želim povedati. Zato bo pisanje verjetno trajalo malo dlje časa. Tako daleč v prihodnost vidim ta trenutek. Kdo ve kaj vse se bo na tej poti še priključilo k osnovnim zamislim.
A presenečenja so vedno dobrodošla, popestrijo vsakdanjik in dajejo življenju pravi vonj in sočnost.
Z Lilijano Homovec se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
