Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Lilijana Homovec; V času visokih trav
Hirondelle, 2025
Lilijano Homovec sem spoznala pred leti na kreativnem pisanju (Kako shaja moje telo?, Literatura, ljubezen moja) pisateljice Gabriele Babnik Ouattara. Lili je povedala, da piše pesmi. Leta 2001 je bila objavljena njena prva pesniška zbirka z naslovom Tako je, ki je izšla v Založbi Sanjska knjiga, enajst let pozneje je založba Bogataj izdala njeno drugo pesniško zbirko O sebi. Najzrelejša je zadnja zbirka poezije Nariši nekaj name (Založba Bogataj, 2022). Lilijana Homovec je tudi avtorica libreta za mladinski muzikal Ko Ajda zori, ki je bil prvič izveden 2024. Zadnji dve leti se posveča proznemu izražanju. Plod tega je roman Nekdo vedno odide prvi, ki je izšel pri založbi Hirondelle, 2024. Roman V času visokih trav (2025) je njeno drugo prozno delo.
Roman V času visokih trav razpira vprašanja o ljubezni, zvestobi, materinstvu in sramu. Kje smo doma? Kako daleč seže odpuščanje? In ali lahko kdo zares pobegne pred svojo preteklostjo?
V prvem poglavju bralci beremo o tihožitju zakonske zveze Bruna (poslovneža) in Roberte, ki sta poročena 20 let, nimata otrok (Roberta ima preveč hude izkušnje iz otroštva), uživata varnost, imata ustaljene življenjske »tirnice«, ko njun mir vznemiri telefonski klic Brunovega prijatelja Nevia z novico, da je umrla tretja članica njihovega tria BeGin – Greta. Roberta je ni še nikoli srečala, zato jo označi z besedami: »neuravnovešena drama queen«, ker ve o njej le to, da je pred petindvajsetimi leti odšla. Bruno je ni videl nikoli več. Po petindvajsetih letih se Bruno in Nevio znova srečata ob novici o smrti Grete – dekleta, ki je nekoč povezovalo njune svetove. Njena smrt sproži razkrivanje spominov in pokaže, da preteklost nikoli zares ne izgine, ampak čaka, da jo nekdo znova odpre.
Bralec v nadaljevanju spozna Greto; pred petindvajsetimi leti je bila mlada glasbenica z diplomo iz glasbe in s košatimi temnimi lasmi. Vzgojil jo je Viktor, njen oče, mama je umrla že, ko je bilo Greti osem let. Greta in Bruno sta postala par, a Brunu deklet ni bilo nikoli dovolj, tako je tudi tisti večer, ko Greta, ki je noseča, odhaja, saj ve, da Brunu ni mar za njeno nosečnost. Namerava se posloviti, a pri Brunu sliši neznane ženske glasove, zato odide, a njeno življenje je zaznamovano z njim, saj je oče njenega sina. …«Ko vsaj ne bi pogledala v njegove mačje sivo zelene oči.«
Sama vzgoji sina Nina, ki ima zdaj petindvajset let, živita na obali v stanovanju gospe Glorije, (ki postane njuna mama). Greta ima službo učiteljice klavirja, ob večerih igra klavir v hotelu Apolo, čigar lastnik je Karlo. Z Greto postaneta ljubimca, Karlo jo ljubi in spoštuje, čeprav je poročen, z njim si deli najlepše trenutke.
Pred smrtjo želi Greta razčistiti s preteklostjo. Svojo smrt je uprizorila zato, da bi Nino in Bruno vedela, da obstajata, da sta oče in sin.
Roman Lilijane Homovec je knjiga o prepletanju življenj. Sočasno spremljamo mlado dekle Adelo, ki se vsa premočena od dežja pelje na vlaku, beži od doma, je skoraj brez denarja in prestrašena, ker ve, da jo bosta mama in očim iskala, a mora iti, ker jo je očim zlorabljal, mama pa si je zatiskala oči …«Nikoli več,« si misli, ko se spominja nasilja maminega partnerja (odvetnika in – na zunaj finega gospoda). Na obali živi Adela zelo skromno, dela kot čistilka v restavraciji, kot natakarica, dokler se ne zbližata z Ninom, ki ji ponudi garsonjero poleg maminega stanovanja – pomagala bo bolni Greti, ko bo Nino v mestu študiral.
Tišina v romanu sčasoma preglasi glasbo. Avtorica raziskuje moči odpuščanja ter se vprašuje, ali je mogoče pobegniti pred lastno preteklostjo; prepletajo se življenja ljudi, ki jih povezuje preteklost, izguba in neizrečene zgodbe.
V ospredju so usode več generacij žensk in moških, ki jih zaznamujejo želje, zgrešene priložnosti, ljubezen, zvestoba, sram in iskanje sebe. Bruno se odloči, da bo še enkrat obiskal Greto…«Predelati mora tisti del njunih doživetij, ki jih je potisnil nekam globoko na dno nezavednega in bil prepričan, da jih nobena nevihta, noben potres ali cunami ne more več naplaviti na obalo sedanjosti.«
Pogumne ženske v romanu si upajo pogledati v oči tistemu, kar so bile in kar še lahko postanejo. Roberta odide od Bruna, ki ni bil pripravljen na pogovor o preteklosti, raje se je odločil za »staro« življenje z glasbo, ob prijatelju Neviju, Adelina mama Valerija se znebi partnerja – hčerinega posiljevalca, Greta se pred koncem življenja sporazume z Brunom; na izletu s starim Nevijevim fičkom zaplešeta na plesišču: »Visoke trave na pobočju so se sklanjale v večernem soncu«, in spozna Roberto – Brunovo ženo.
Greta počiva na toplem soncu, misli na lepe trenutke s Karlom, dragoceno darilo; uhane podari Adeli, kot simbol – darilo sinovi ljubezni – in ji reče: »Lepo bi bilo, če bi se naša civilizacija ravnala po ženskem principu.«
Gospa Gloria, ki sprejme nosečo Greto v garsonjero, je bila najprej hladna, saj se počuti osamljena, potem pa trešči Franjevo fotografijo, še zadnje, kar je ostalo od njega. Ninu postane babica, Greti mama, njen dom postane dom te družine. Tudi Rosa s sinom Majem najde svoj dom – pri Gretinem očetu Viktorju.
Ob Gretinem slovesu se srečajo vsi Gretini ljudje, praznujejo njen zadnji rojstni dan…«Vsi bi si morali vzeti čas, veliko časa, ves svoj čas.«
Avtorica je pesnica, zato posamezna poglavja odpirajo pesniški stihi: Iz tistih časov, ko so bile trave še visoke, ko smo bili s čebelami med delom iz oči v oči, so ostale trave in ostale so čebele, naše oči, ušesa in nosovi so se dvignili nad travnik, nad to toplo mešanico vonjev, slik in glasbe, ki si jo še vedno tkejo prebivalci tega raja.
Roman je tiha, čustvena zgodba o tem, kako se življenja prepletajo in kako se ljudje pogumno soočajo s tem, kar so bili – ter s tem, kar lahko postanejo.
Spoštovani bralci, roman V času visokih trav je izšel pri založbi Hirondelle.
