Več o natečaju na:
https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=6040&leto=2
1. Zgodba, Izzivalec življenja, avtorica Majda Arhnauer Subašič:
Ah, še ena partizanščina. Spet stereotipno opevanje junaštva nadljudi z avreolo svetništva, kot bi ne bili ljudje iz mesa in krvi, ki včasih – sploh v času hudih preizkušenj – lahko zavre do vrelišča in kot vulkan iz drobovja potlačenih čustev izbruha vso nesnago, ki jo življenje odvrže v tolmun navidezne pozabe. A partizan je poosebljenje idealov, za katere izgoreva. V njegovih mislih, še manj v čustvih, ni prostora za zavist, ljubosumje, pohlep ter druge lastnosti, ki jih s seboj tovorimo običajni smrtniki. Še mesenost mu je tuja in razglabljanje o smislu bivanja tabu. Ve se, kaj je prava pot. In lažje ji je slediti, če se ji prepustiš brez razmišljanja. Razmišljanje namreč porodi dvom. Najedajoč, vztrajen …kot voda, ki počasi razjeda temelje.
Je to, kar berem, res še eno partizansko dolgočasje? Saj tale Berk pravzaprav ni ena izmed kopij neustrašnega, idealom predanega, junaka. Čuti in občuti. Razmišlja. Včasih celo bogokletno. Ne zna krotiti svojih nagonov. Jih sploh hoče? Pa saj to je čisto navaden človek! Prav nobene veličine ni v njem, ki bi ga dvigovala na piedestal vzornikov, katerih naloga naj bi bila navdihovanje novih generacij. Saj je tak kot jaz, moja prijateljica, starša. Povsem običajen, a morda prav zato prvi partizan, ki me je prepričal. Ni idealiziran lik, ki naj bi se vsidral v kolektivno zavest kot nedosegljiv vzor. Med črkami se mi zarisuje človek z vrlinami in slabostmi, dvomi in hrepenenji, nasprotji, ki se bijejo v njem. Človek – samo človek. Njegova človeškost ga žlahtni. Z njo te pritegne. In prepriča. Ti približa čas in dogodke, ki si jih pred tem dojemal kot animiran film črno belih junakov s predvidljivim potekom in sporočilom, katero se te ni dotaknilo. Skoz Berkove oči se ti odstrne vpogled v svet, v katerega vrtincu se je znašel bolj naključno kot zavestno in se skušal v njem znajti po svojih najboljših močeh. Izluščiš, da se je dobro prepustiti toku dogodkov, se izpostaviti novim izkušnjam, a ob tem ohraniti svoje bistvo. Slediti sebi.
V čigavih mislih so se porodili zametki Berka? Kdo je oblikoval njegovo osebnost in ga postavil v zgodbo, za katero hitro začutiš, da je živela svojo resničnost? Biografski podatki so skopi in suhoparni, druge vesti obotavljajoče in zavite v besede, ki bolj prikrivajo kot odkrivajo. Ljudski glas je radodarnejši.
V glasu človeka, ki je avtorja bežno poznal, zaznam občudovanje, ko spregovori o njem. Upal je biti drugačen, ko so se drugi čim bolj skušali zliti z množico, četudi so s tem zatajili svoja prepričanja in neredko tudi sebe kot celoto. Bilo je varneje. Tudi udobneje marsikdaj. Kratek premor in nekoliko jeze: «Ampak res ne vem, kaj so ženske videle na njem.« Čez čas spravljivo prizna, da je izžareval nekaj posebnega, teko opredeljivega. Karizmo, pravimo danes. Bil je gospod v žlahtnem pomenu besede. Njegova drža, gibi, samozavesten pogled in spretno izražanje so zaokrožali podobo človeka, ki je videl več kot drugi in upal o tem tudi pripovedovati.
Mozaik se sestavlja. Pred seboj vidim izzivalca življenja. Moškega, ki upa biti moški. Željnega potrditve. Ne toliko s strani okolice kot sebe. Samosvojega in neukrotljivega. Prvinskega. Enega redkih, ki si je upal prebuditi demonskost v sebi in jo skušal obvladovati. Tudi skozi bolečino, ki bi se ji lahko izognil. A brez nje in spoznanj, ki mu jih je prinesla, to ne bi bil on. Zmagovalec v ringu življenja. Četudi neredko potisnjen v kot, okrvavljen in preklinjajoč svoje odločitve, ki so ga privedle v položaj, v katerem se je znašel. Ni znal drugače. Njegovo telo je hrepenelo po adrenalinu, um pa je mrzlično iskal odgovore na vprašanja, ki jih ni hotelo biti konec. Ne v akademskih sferah, temveč med težaki v podpalubju, v vrvežu tujih mest, proučevanju ljudi, ki je potrjevalo znanje, pridobljeno iz knjig, ki jih je požiral. Tudi v utesnjenosti samice, kjer mu je prst usode grozil z zlomom in pogubo. A nemirni duh je iskal poti. Blodeč po prostranstvih se je naučil svet opazovati z razdalje in višine, ki mu je omogočala jasnejši pogled. Majhnost, ki jo je uzrl, ga je zaznamovala s cinizmom. Ne svetoboljskim, temveč zrelo razumskim, ki ga je natresal v svoja dela kot začimbo.
Intelektualec širokih obzorij svetovljanskega duha, ki ga je pridih bonvivonskega avanturizma še oplemenitil, te skozi zgodbe ki ti jih niza, izziva. Upaš sprejeti in odigrati igro življenja? Igro z večno opletajočim hudičevim repom.
2. Kako so me zaznamovala dela Vitomila Zupana, avtorica Maja Mesec
Ko človek odrašča, ko na svojem telesu čuti vso težo sveta, še vedno ne ve, da je to šele začetek poti. Učenje, trajajoč desetletja (če imamo srečo), se začne šele, ko nas nehajo učiti osnov iz kalupov kolektiva, skupine, razreda, naroda in prakse družbenega. Ko enkrat osvojiš obvezne vzorce in se zaveš možnosti, da to niso nujno TVOJI vzorci, se težka pot šele začne. Individualizem se oblikuje v najtežjem obdobju, mladosti. Če pa se izoblikuje ali ne, če postane svetla, bojevita in iskreča osebnost ali le odsev mnogih drugih, odmev že tolikokrat povedanega…to pa je druga stvar.
Po Otu, Ivi in Ivu, po spoznavanju narave in družbe, prej ko slej prideš do točke, ko ti predstavijo družbeno odgovorno literaturo, dela, ki povzdigujejo človeka in njegov edini pravi odnos do sveta. Etika, morala in družba. Zopet se pojavi ista beseda, družba. Kaj ji je sprejemljivo, kako se obnaša do odklonskosti in kako prežveči in izpljune posameznike, ki s cinizmom, morbidnostjo, seksualnostjo in razbijanjem legend dvignejo glavo malo nad množico.
Moje prvo srečanje z vsestranskim ustvarjalcem Vitomilom Zupanom se je kot takšno predstavilo po dejanskem prvem stiku – Nasvidenje v naslednji vojni je bil do obveznega čtiva Menuet za kitaro (s podnaslovom Na petindvajset strelov). Dve prepletajoči se zgodbi, druga svetovna vojna in potovanje po Španiji trideset let kasneje, oboje doživetje enega človeka, junaka, partizana Berka. Rojena še v času, ko sem že kot otrok dala zaprisego tovarištvu sem se klub spremembam v režimu ob branju, gledanju počutila krivo. Ob neskončnem vzpenjanju na grič me je zbodlo vsakič, ko partizan ni bil več absolutni junak, ni bil vedno pogumen in bister, imel je napake… Že zgodaj sem črpala znanje iz literature, malo iz tiste pred mojim obdobjem, malo iz moje sodobnosti. To pa je bilo prvo delo, v katerem sem naletela na notranjo bitko junaka, o človekovi kritični vesti v boju. Bolj se je pisatelj skrival za t.i. prepisovalcem zapiskov, bolj sem skozi grenkobo prepoznavala Zupana kot Jakoba Berganta. Čeprav je zrelejši, bolj oddaljen pogled iz Španije motive in epizode iz Narodno osvobodilne vojne pokazal iz druge perspektive, svet je grob, surov krvav.
Potovanje na konec pomladi mi je pot prekrižalo v trenutku, ko sem sama prihajala do ugotovitev, da ljudje niso le dobri. Ko sem bila iz mehkega, varnega mehurja, z vero v absolutno dobro in njegovo zmago nad zlom, naenkrat izvržena med Zupanove drekače. O ljudeh nima dobrega mnenja, so brezmočni in v svojem sanjarjenju o uspehu, bogastvu, hrepenenj up obiti nekaj – postanejo nezadovoljni, nesrečni drekači, ki v tako shematiko peljejo svoje potomce. Tam sem bila, kot profesor slovenskega jezika, notranje negotova, nesrečna, besna na cel svet, čustveno in osebnostno neuravnovešena.
Še ena skupna točka, ki sem jo dolgo držala le zase pa je bilo pisanje. Prebiranje vsega živega, pisanje mnenj, zabeležke, opombe…izlivanje srda in solz na papir, jeze in hihitanja ob nerodnostih. Vse. Prija mi hudobija, posmeh vsemu živemu z mano na čelu…Ne sramujem se kančka boemskega bitja,ki ga nosim pod kožo in verjamem, da mora človek z dejanji in ne le željami svoji usodi naproti. Svet je velik, šteje le tisto kar imaš rad in tisti redki, ki jih imaš v tem kratkem času v svojem srcu. Le to lahko v trenutkih, ko se svet zaroti proti tebi potegne iz tebe tisti košček upanja, ki ga kasneje zopet zanetiš v ogenj, ogenj v katerem nastanejo nove stvari, velike, bleščeče, sijajne. Ni pomembno, kako te skuša družba potlačiti v svoj predal, ti pripreti prste če si drugačen, prej ko slej boš zopet zunaj in če ne prej, bodo prepozno spoznali, da je vsak od nas zares sam – kar sploh ni slabo, da si le srečen s tem, kar si.
Niti ječa ne ujame svobodnega duha, še manj pa ga ukloni – to sem se naučila od Vitomila Zupana. Stara sem 34 let in sčasoma sem svoj drugi, oboževani, zaželeni jaz, svojega lastnega Tajsija, postavila v ospredje in sedaj on krmari po poteh, ki me čakajo.
3. Grobijan in romantik, avtor Aleš Jelenko
Vitomil Zupan je ime, ki v človeške možgane pošlje na tone raznih tresljajev, katerih moralnega izvora dobrote se ne da natančno določiti. Še vedno nam – bralcem ni najbolj jasno, kam uvrstiti izjemnega Zupana. Ob prebiranju njegovih del, ki so precej avtobiografska, se namreč vselej vprašamo: »Je ta človek frajer, osovražen pobalin in zapornik? Ali pa je to tisti romantik s posebnim občutkom za zamrznitev realnega dogajanja v besede?
Dela Vitomila Zupana so edinstvena. Težko bi se namreč zgodilo, da bi po prebranem odlomku ostal nepristranski. Enostavno ga moraš vzljubiti ali zasovražiti. Njegove tematike pisanja so pač takšne – predvojno in povojno obdobje, partizani, pankerji in revolucija. To so vse teme, ki v človeku vzbudijo določena čustva, občutke in misli, ki Zupanova dela naredijo brezčasna. Še posebej to velja za njegov roman Menuet za kitaro, ki je dobil tudi filmsko obliko upodobitve.
Ni kaj, o Vitomilu ne velja izgubljati besed. Bil je velikan slovenske poezije in proze, zato mu je potrebno dati mesto, ki si ga zasluži – med najboljšimi. Ali kot bi rekel Zupan: »… potrebno je postaviti stvari tja, kjer jim je mesto. V meso in kri.«
4. Vpliv zgodbe Vitomila Zupana, avtor Domen Trpin, 3RB, Elektrotehniška in računalniška šola Nova Gorica, mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
V svojem življenju sem prebral že veliko knjig. Tanjših in debelejših, od črtic do romanov. Veliko sem jih, po petdesetih straneh, zopet odložil na mizo in vrnil v knjižnico, vendar sem veliko knjig prebral tudi do zadnje črke in o zgodbi razmišljal še dolgo. Dobra knjiga me pritegne, ko vidim, če ne celo čutim, kako je pisatelj ob pisanju izlil na papir srce in večkrat po prisili zatrte spomine.
S knjigo Menuet za kitaro nudi Vitomil Zupan enega najboljših pogledov v svoje življenje in kvaliteto takratnega življenja. Pisatelj v svojih zgodbah opiše vse občutke, dogodke in celo manjše pripetljaje, vendar brez kakršnegakoli prikrivanja ali olepšavanja. V svoje vrstice strni še najhujša in najgloblja čustva, ki jih redkokdo v svojem življenju razkrije. Bi si mislil, da te občasno prostaštvo s pisateljevega zornega kota oddalji od zgodbe, vendar nudi še natančnejšo in čustveno bolj obarvano izkušnjo ob branju, ki ti jo lahko zagotovi le redko kateri pisatelj.
Bil je športnik s tekmovalnim duhom, pisatelj s pisalom v roki, ženskar s skoraj neverjetnimi sposobnostmi spogledovanja in še več. V življenju si je nabral veliko izkušenj, ki jih je kot sledi s črnilom puščal na papirju, da jih lahko berejo še naslednji rodovi, ki bodo te izkušnje, tako kot jaz, z veseljem prebirali. Ni še bilo knjige, ki bi jo prebral in se o njej in njeni vsebini celo pozanimal (npr. pri profesorici zgodovine, kakšna je bila razlika med belimi in plavimi). Hotel sem razumeti zgodbo, čeprav ta ni tako enostavna. Samo Vitomil Zupan me je lahko pripravil do tega, da sem odložil mobilni telefon in se podal v svet lastne domišljije, ki jo sestavljajo besede, vtisnjene na list papirja. Njegovo pripovedovanje me je opozorilo, da moram gledati na svet realno. Nič ne dobiš, če nič ne daš. Vse je minljivo okoli tebe in vse boš počasi prerasel. Svoje razmišljanje boš iz leta v leto popravljal in izpopolnjeval, pa nikoli ne boš vedel vsega. To minljivost ti pisatelj, ko bereš njegove knjige, sam dokazuje. Vendar te kljub kruti realnosti knjiga potegne vase in se tako rečeno sama bere.
5. Menuet za kitaro. Avtor: Matjaž Rupnik, 3RA, Elektrotehniška in računalniška šola Nova Gorica, mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
Menuet za kitaro je vojni, zgodovinski in psihološki roman in je avtobiografsko delo. Saj nam postreže z širokim razponom tem, ki se med seboj močno prepletajo. Okvirno je razdeljen je na dva dogajalna prostora in časa, to sta: vojni in nevojni del romana. Vojni del romana se dogaja v slovenskih gozdovih in na ozemljih kjer delujejo partizani, ne vojni del pa se dogaja v Španiji, kamor gre glavni junak na počitnice. Glavni junak romana je Jakob Bergant, ali kot ga so vojaki kličejo Berk, je zelo izobražen meščan, pozna zelo veliko leposlovja in strokovnih knjig, ki imajo velik vpliv na njegovo razmišljanje, saj veliko krat citira stavke iz znanih knjig. Je tudi intelektualec in netipičen partizan, saj o vsem dvomi, svoboda v osebnem in družbenem življenju mu pomeni ideal. Ima veliko deklet in ne skriva, da v njegovih zvezah ni ljubezni, saj nanjo gleda kot na tehnično opravilo. Noče postati komunist, a je pogumen in vdan vojak, ki postane komandir čete in čuti odgovornost do svojih vojakov. v vojni vendarle osebno raste in spozna vrednote tovarištva, zlasti do Antona.
Knjiga se začne leta 1943 v okupirani Ljubljani, kjer Berk deluje del upornikov proti okupatorju. Nato se odloči da prostovoljno vstopi v partizane. Med potjo iz Ljubljane razmišlja, da se je veliko bolje ravnati po nagonu kot razumu. Komaj čaka, da se boji začnejo in da bo lahko streljal na Nemce, starejši partizani mu govorijo, da bo imel Nemcev povsem dovolj. Pozneje s štirimi so kandidati nadaljuje pot. Ko prispejo v vas jih napadejo belogardisti in v begu Berk bolje spozna Antona, ki ga je imel za čudnega, saj celo pot ni spregovoril niti besede, še celo njegovega obraza ni videl, sedaj pa ga spozna za pametnega in razgledanega človeka. Nato prispejo v Ribnico, ki je del ozemlja, ki je pod vodstvom narodno osvobodilnega boja. Ugotovi, da sta si z Antonom zelo podobnih misli. Ko prispejo v štab divizije, dobijo orožje, vendar ker so v ravnanju z njim zelo nevešči. Berka določijo za pomočnika strojničarja. Po razporeditvi v četo je Berk zelo zadovoljen, saj bo končno lahko začel pomagati pri osvobajanju svoje države. Če prav se ne strinja z Komunizmom, vseeno pristopi k partizanom, saj je bila to edina možnost, da pomaga pri osamosvojitvi. Tako že prvo noč doživi boje. Zaradi tega morajo prespati na položajih, kjer se tudi naleze uši. Ker se mu zdi, da kot pomočnik strojnice ni dovolj izkoriščen za boj, se javi za bombaša. Prva njegova naloga je, da z ostalimi bombaši likvidirajo nemške bunkerje. V noči je moral odvreči bombo v nemški bunker. Tako so likvidirali 3 nemške bunkerje v eni noči. Za tem Berk doživi zelo hude boje z Nemci. Ker so v stalnem boju spijo večinoma na položajih ali pa spijo med hojo. Zaradi tega se ponoči ne smejo niti sezuti, ne sleči in niti ne zakuriti ognja, ker jih po navadi zbudijo krogle in ni časa za oblačenje ali obuvanje. Ker so Nemci partizane stisnili v obroč se voditelji odločijo popeljati njihovo četo na Mokrc, kjer je v tistem času delovala partizanska bolnišnica. Med tem pohodom izgubi četo in zato postane komandir svoje čete, k njej se nato priključi tudi poškodovan Anton, ki ga je Berk zelo vesel. Nato jih vodja čet Mihajlov dodeli, da varujejo prehod do ranjencev. Ko pridejo Nemci se vname masaker. Pade vsa njegova četa, živa oz. na pol živa ostaneta le on in Anton, skupaj bežita v breg, kjer dobita kolono partizanov, ki ravno tako iščejo izhod iz obroča Nemcev. Beganje v tem jeklenem obroču, jih izčrpava, zato Berk doživlja travme in ima prisluhe, prvič sliši Menuet za kitaro. Za po vrh vsega pa še Antona zgrabi srce, zato ga mora Berk, izčrpan nositi med bojem. Nato neznano kako pristaneta v skalni votlini, kjer počakata nekaj dni in si odpočijeta. Zbirata vodo in jesta še zadnje zaloge hrani ki jo imata. Izmenično tudi spita. V sanjah vidi Berk svoje padle borce. Ko si odpočijeta, se pridružita neznanim četi in tako gredo skozi več spopadov.
Neko noč prespita na seniku, a Berk ostane sam, ker se Anton boji. Berk je govoril preveč proti Partiji in ker je Anton njegov prijatelj se boji, da bo še njega povlekel v težave. Nato se Berk vojskuje še na hrvaškem, na koncu vojne se spet snideta v Beli krajini. Vendar se tisto noč zgodi nesreča, partizanu se po nesreči sproži nezanesljiv mitraljez in tako ubije Antona. Njegova zadnja beseda je bila: „Nas..“ in le Berk je vedel, da to pomeni "Nasvidenje v naslednji vojni".
Ne vojni del romana pa opisuje počitnice v Španiji, kjer Berk spozna Nemški zakonski par in ugotovi, da je bil Joseph Bitter med drugo svetovno vojno oficir na Balkanu, sebe pa ne razkrije. Skupaj z Bitterjevo ženo si ogledajo bikoborbe in muzeje. O vojni se pogovarjata le v ženini odsotnosti, saj, čeprav je naglušna, ne dovoli možu, da se pogovarja o vojni. Pogovarjata kaj se godi v duši in mislih vojaka ko mimo njega letijo krogle in granate. Čeprav sta se borila na različnih straneh sta si njuna razmišljanja zelo podobna. Veliko razmišljata tudi o strahu in pogumu. Pravo resnico Bitterju razkrije njegova žena, ki pove, da je njen mož sodeloval tudi v velikih pobojih pri Kragujevcu. O tem je hotel napisati spomine, a ga je pisanje preveč obremenjevalo. Po odhodu nemškega para ostane Berk sam v deželi, kjer se je nekoč bojeval Anton.
Knjiga mi ni bila všeč, saj opisuje meščana, s katerimi pa se zelo težko poistovetim, saj živimi na vasi in mi je bližji ta vaški enostaven način življenja in razmišljanja. Kot velik problem pri branju te knjige bi izpostavil to, da se dogajalni prostor in čas menjata ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ in zaradi tega je treba biti zelo zbran pri branju. Razburilo me je tudi to, da po nekod pisatelj našteva besede, brez nekega smiselnega pomena. V knjigi je tudi nekaj nemških in italijanskih stavkov, ki jih je treba prevesti, da se razume pomen, kar vzame čas pri branju. Ker je Berk je izobraženec, ki je prebral veliko leposlovja in ima izjemno znanje zgodovine, zato sem včasih težko razumel njegova razmišljanja, prebliske, ki so se pojavljali skozi cel roman. Sem pa izvedel veliko novih stvari, kot je na primer to, da krogle, ki te ubije ne slišiš (ker potuje hitreje od zvoka), tiste krogle pa, ki jih slišiš so varne za tebe.
Knjiga mi je všeč le zato, ker ni tipični primer vojnega romana, kjer je junak prikazan kot pogumen, brez napake in kot najboljši in zgledni bojevnik, ter je poveličan skoraj v boga, temveč je človek ki razmišlja, je sočuten in ima napake.
