Lektorat za novogrški jezik Filozofske fakultete v Ljubljani
vas vabi na literarni večer z naslovom
Nikos Kazantzakis popotnik
Literarni večer bo v ponedeljek, 16. 5. 2011, ob 18. uri
v dvorani Društva slovenskih pisateljev
na Tomšičevi 12 v Ljubljani.
SLOVENIJA, poletje 1956
Slovenija je eno samo vzvalovano morje zelenja. Nisem še videla toliko hribov in toliko gozdov, toliko jezer, rek in slapov. Niti toliko dežja.
»Spet dež!« To so bile prve besede, ko smo se zjutraj prebujali.
»Spet dež!« To so bile hkrati zadnje besede, preden smo na večer zaspali.
»Kako lepo, dežuje,« je zadovoljno vzdihoval Kazantzakis. »Spet dežuje na križpotjih – čemu prihaja k nam tesnoba in nam pravi: ‘Ne pozabi!’« Predragi Melachrinos! In tem ljubim verzom je sledilo: »Moške vode …« Nekoč sem ga slišala, kako si je šepetal, kot da bi se čudil nečemu, kar vidi prvič v življenju: »Moške vode!«*
Kaj naj rečem? Kar je nekomu všeč, drugega navdaja s tesnobo. Sreča za Kazantzakisa – dež in samota – sta v nekaj dneh povzročila nejevoljo ostalih. »Pojdimo od tod! Pojdimo na sonce!«
A kljub vsemu, naj je padal dež ali sijalo sonce, vsi smo se strinjali, da je Slovenija prečudovita. Neka neizrekljiva mehkoba je na teh gozdnatih gričih. In v daljavi vedno sije kak zasnežen vrh …
* V novi grščini se izraz »moška voda« uporablja za reke (izraz »ženska voda« pa za jezera in morje); op. prev.
Eleni Kazantzakis
Καινούρια Εποχή, zima 1956, str. 373
