Drage bralke, dragi bralci, ali ste vedeli, da se zgodba o ljubljanski pošti začne pred koncem 15. stoletja? Povezana je z nekaterimi spremembami, ki so se tedaj zgodile, s premikom severnih meja turškega imperija, delitvijo habsburških dežel in vladanjem Maksimilijana, ki je veliko potoval in spoznal prednosti hitre komunikacije. Leta 1488 je povabil v Innsbruck, kjer je prestoloval, začetnike poštne organizacije – člane italijanske družine Toriani de Tass oziroma Thurn-Taxis ( pojavljata se oba priimka) in se z njimi domenil za drugačen način prenosa upravne korespondence. Dotlej so uradna pisma cesarja in vlade, tudi denar, živila, darila in drugo, prenašali dvorni kurirji ali sli tekači. Deželni stanovi, mesta, samostani, trgovci in drugi so za svoje"poštne" potrebe najemali sle.
Po novem so prenašali sporočila stalno zaposleni kurirji, in to od postaje do postaje. Prve poštne zveze so bile občasne, uvedene leta 1489 od Innsbrucka do Nizozemske, Belgije, severnega dela današnje Italije na Koroško, na Bavarsko in drugam glede na potrebe. Postaje so bile v gostilnah, kjer so čakali tekači in jezdeci. Na dan so prehodili ali prejahali razdaljo med dvema postajama, to je bilo do 30 kilometrov, in se vrnili, naj bila pot še tako slaba in vreme še tako obupno.
Prvo poštno postajo so v Ljubljani imeli menda že 1496. Leta 1500 se omenjajo grožnje slov – po vsej verjetnosti jezdnih kurirjev, ker niso dobili plačila. Leta 1573 se je nadvojvoda Karel s kranjskimi stanovi pogodil o prvi redni "peški pošti", ki jo je na vsake štiri dni iz Ljubljane do Gradca zagotavljal sel tekač. Za to so kranjski deželni stanovi prispevali 200 renskih goldinarjev na leto. Pet let pozneje so uvedli še redno "ježno pošto" iz Maribora v Ljubljano, za katero so stanovi obljubljali po 300 goldinarjev na leto. Leta 1584 so "peško pošto: Gradec-Ljubljana zamenjali z "ježno pošto" in jo podaljšali do Gorice. Z njeno uvedbo so potrebovali konje, zanje pa so morali poskrbeti poštni odpravniki ali poštarji. Istega leta se je v Ljubljani mudil generalni dedni poštar Ivan Krstnik baron Paar in se pogajal o novi izredni pošti samo za spise deželnih uradov in vicedoma, a dogovor ni bil dosežen…
(Darinka Kladnik: Ljubljana z nostalgijo, 77 zgodb o slavnih ljudeh, pomembnih dogodkih, skrivnostih, posebnostih mesta, Cankarjeva založba, 2009)
