Lonjsko polje pri Sisku z obširnim mokriščem in tradicionalno arhitekturo čaka na uvrstitev na seznam svetovne dediščine Unesca
Štorklje, plavajoči prašiči in starodavne hiše
Najbrž še niste slišali, da bi prašiči znali plavati, kar se dogaja na Lonjskem polju blizu Siska na Hrvaškem, ki se čez zimo spremeni v jezero. To močvirje sodi s petsto kvadratnimi kilometri površine v evropsko dediščino zavarovanih območij s številnimi vrstami ptic, med katerimi je toliko štorkelj, da so bližnjo vas Čigoć preimenovali v evropsko vas štorkelj. Za nameček je to znamenito polje obkroženo z naselji, ki so zaradi svoje zgodovinske arhitekture prav tako zavarovani spomeniki. Vas Krapje je tako na seznamu evropske stavbarske dediščine.
Pristna vas, kakršna je nekoč bila
Ko se iz Siska pripelješ do Lonjskega polja ob Savi, se ti odpre nenavadno okno v zgodovino nekaj stoletij nazaj. Vas Čigoć z lesenimi hišami, med katerimi so najstarejše prekrite s skodlami, ki jih prerašča mah, ti vzame dih: to namreč ni nanovo narejen muzej na prostem, ampak je pristna podoba vasi, kakršna je bila nekoč. Nekatere hiše so prazne in se počasi sesedajo vase, druge so še naseljene, o čemer pričajo obdelani vrtički s cvetjem, ki ga drugje skorajda ni več, čipkaste zavesice na izrezljanih oknih, blatna dvorišča, po katerih se sprehajajo gosi ali kokoši in lajajo psi. Ohišja kažejo sledove časa, ki jim je prizanesel, ker tu nikoli ni bilo bogastva in so se ga vsi zavojevalci izognili. Tega pa niso spregledali varstveniki kulturne dediščine.
“Čigoć je spomeniško zavarovana vas. Krapje, ki se omenja že davnega leta 1789, ko je tod potekala meja med otomanskim in habsburškim cesarstvom, je proglašeno za evropsko stavbarsko dediščino. Zato ga obiskujejo tudi arhitekti in študentje te stroke. V okviru Naravnega parka Lonjsko polje smo ustanovili izobraževalni center,” je povedal Nikša Pavlić, ki je sicer zadolžen za živali na tem območju, zlasti za bele štorklje. Čigoć je evropsko središče teh ptic, saj se tu bogato razmnožujejo.
Kjer je več štorkelj in konj kot ljudi
Gnezda, težka tudi do sedemsto kilogramov – narejena iz vejevja in blata – so vsepovsod v vasi, kajti najstarejši domovi nimajo dimnikov, ker so nekdaj dimili meso in ribe, zlasti krape.
Staroselci so znali izkoristiti vse, kar daje močvirje in reka Sava; nekdaj je ta bila plovna in tukaj je bilo pristanišče. Zato so potrebovali posebne vlečne konje, domače posavske, ki bi izumrli, če jih ne bi zavarovali. Danes se vse od spomladi do decembra pasejo na obširnih pašnikih skupaj s turopoljskimi svinjami, ki so tudi avtohtone. Znajo plavati in se potapljajo v manjšo reko za školjkami. Ker je Lonjsko polje čez zimo poplavljeno, konji in svinje prezimijo v hlevih. Za konje kmetje dobivajo subvencije.
“Zato nekateri vztrajajo na kmetijah, sicer pa so mladi v glavnem prebegnili v mesta. Ostali so starejši in počasi zdaj sem prihajajo ljudje, ki jim je všeč okolje in ki bi radi kaj storili, da bi Lonjsko polje ostalo ohranjeno za bodoče rodove. Takšen prišlek sem tudi sam,” je povedal predstavnik uprave Naravnega parka.
Hiše so tako naprodaj – od 600 zavarovanih je 300 praznih – za približno 35 tisoč evrov. Prav toliko pa vzame obnova pod strogim nadzorom spomeniškega varstva.
