Lucca leži na severozahodu Toskane, ob reki Serchio v bližini Tirenskega morja. Velja za eno najlepših toskanskih mest, saj jo lahko tako po arhitekturi kot tudi po zgodovini postavimo ob bok bolj slavnim sosedam, kot so Pisa, Siena ali Firence. Njeno staro mestno jedro je ohranilo svojo izvirno rimsko srednjeveško zasnovo in s svojimi ozkimi ulicami, majhnimi trgi in čudovitimi cerkvami nudi obiskovalcu vse, kar bi si lahko želel od obiska v Toskani.
Področje, kjer danes stoji Lucca, je bilo naseljeno že v času starejše kamene dobe, prvo stalno naselje pa so postavili keltski Liguri. Iz tistih časov izvira tudi ime, saj so območje imenovali Luk, kar naj bi pomenilo »močvirnata dežela«. Kasneje so mesto na novo ustanovili Etruščani, leta 180 pr. n. št. pa je postalo del Rimske države.
Kot večina drugih italijanskih mest je bila Lucca skozi srednji vek samostojna republika. Njen najvplivnejši voditelj je bil vojvoda Castruccio Castracani, ki je mesto v začetku 14. stoletja uspešno vodil v številnih vojnah s Firencami in Piso. Po njegovi smrti leta 1328 je pomen mestne državice upadel. Kljub temu je obdržala svojo suverenost do leta 1805, ko jo je pokoril Napoleon. Po Napoleonovem padcu je bila priključena Veliki vojvodini Toskani, leta 1861 pa je postala del združene Italije.
Najbolj zanimiva in najbolje obiskana turistična atrakcija Lucce je brez dvoma Piazza dell’Anfiteatro. Trg je skozi stoletja obdržal obliko rimskega amfiteatra, ki je bil postavljen v 1. ali 2. stoletju n. š. Sčasoma je rimska zgradba izginila, oblika pa se je ohranila zato, ker so bile srednjeveške hiše zgrajene na rimskih temeljih. Da je leta 1830 dobil trg današnji videz, je zasluga urbanistične intuicije arhitekta Lorenza Nottolinija, ki je dal podreti hiše znotraj arene.
Mogočni mestni zidovi, ki obkrožajo stari del Lucce, so zgodba zase. Deloma segajo še v rimske čase, deloma so iz srednjega veka, dokončno obliko pa so dobili v burnem 16. stoletju. Na svetu je mnogo mest, katerih obzidja so še ohranjena, a le redki se lahko pohvalijo s kar štirimi koncentričnimi obzidji, ki so povečini še nedotaknjena.
Najbolj impresivna sakralna zgradba v mestu je gotovo katedrala San Martino. Prva cerkev na tej lokaciji je bila postavljena že v 6. stoletju, čudovita stavba, ki jo vidimo danes, pa je nastala v obdobju med 12. in 15. stoletjem. Njena marmorna fasada je asimetrična, ker je na desni strani naslonjena na zvonik. S svojimi stebri, arkadami in bogatim okrasjem je San Martino tipičen primer t. i. pisansko-romanskega sloga.
Lucca seveda premore še mnoge druge arhitekturne bisere, od katerih velja omeniti Trg Napoleone, Stolp Guinigi, Palačo Pfanner, Puccinijevo rojstno hišo in gledališče Giglio. Sproščen popoldanski sprehod skozi stari del mesta zadovolji še tako zahtevnega obiskovalca. Lucca je mesto, v katerega se vsekakor želiš še kdaj vrniti.
