27-letni Luka Elsner, kapetan in branilec domžalskih nogometašev, prihaja iz najbolj znane slovenske nogometne dinastije. Luka se poklicno ukvarja z nogometom dobrih pet let, v katerih je postal državni prvak Slovenije 2007 in 2008, leta 2007 zmagovalec Superpokala Slovenije in v letu 2006 državni podprvak Slovenije. Skozi nize svojih uspehov Luka potrjuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa, saj sta bila tudi njegov ded in oče vrhunska nogometaša. Luka je prva leta svojega življenja preživljal v Beogradu in kasneje v Nici v Franciji, kjer je njegov oče nadaljeval nogometno kariero. V Nici se je z nogometom začel ukvarjati tudi Luka. Leta 2004 je sledil velik zasuk v njegovi karieri in življenju. Potem ko je štiri leta igral za Cagnes v sedmi francoski ligi, se je odločil za selitev v Slovenijo. V domovini je želel zaključiti študij na fakulteti za šport v Ljubljani in obenem nadaljevati z nogometno kariero. Danes poznamo Luka ne samo kot odličnega športnika, ampak tudi kot dobrega študenta, saj se lahko pohvali z diplomo fakultete za šport.
V kateri državi ste prvič stopili v šolo, v Sloveniji ali Franciji?
Vse svoje šolanje sem opravil v Franciji, nikoli nisem hodil v slovenske šole. S petimi leti smo se z družino preselili v Francijo. Tako rekoč so me vrgli v njihove šole in sem se moral znajti, kolikor sem se pač lahko. V slovenskih šolah nisem bil niti enkrat.
Kako je potekalo sporazumevanje v šoli, francosko, angleško? Ste se že prej učili kaj francoščine?
Takoj ob prihodu v Francijo sem začel s francoščino. Ko si tako mlad, je vse lažje. Po dveh mesecih sem se več ali manj naučil osnov. Po treh mesecih sem govoril tekoče francosko.
Kako ste nadaljevali šolanje po končani osnovni šoli?
Šel sem na gimnazijo in normalno opravil maturo s področja biologije. V Franciji se matura specializira na določena področja. Opravil sem maturo in se vpisal na fakulteto.
Zasledila sem, da ste v srednji šoli, se pravi v gimnaziji, igrali rekreativni nogomet v nižjeligaških klubih. To je bilo nekajkrat na teden.
Ja, trikrat na teden.
Sklepam, da ste dali prednost šoli pred nogometom.
Ja, definitivno. Tako je bilo do konca fakultete, takrat sem bil star 22 let. Šola je imela vedno prednost pred nogometom, ker nisem imel možnosti niti se nisem videl v Franciji v poklicu nogometaša oz. nisem prišel do možnosti postati profesionalen nogometaš. Tako sem moči usmeril drugam. Skozi šolo in skozi fakulteto za šport sem videl neko rešitev, da sem v stiku z nogometom, čeprav ne kot profesionalni igralec.
Kdo vas je navdušil za nogomet?
To je moji družini že nekako v krvi. Dedek je bil nogometaš in izvrsten trener, tudi na fakulteti za šport je bil med glavnimi. Moj oče je bil nogometaš. Cela zgodba o naši družini se vrti okoli nogometa, tako da je bila čisto naravna pot, da sem padel v to.
Vse stopnje izobrazbe ste dosegli v Franciji.
Ja, vse. V Sloveniji sem nostrificiral diplomo, opraviti sem moral še dva izpita, da so mi priznali končano fakulteto za šport.
Koliko Francozi spodbujajo ustvarjalnost in domišljijo, recimo na področju šolanja in športa – nogometa?
V Franciji imajo strikten, trd sistem, ki ne dopušča neke grozne kreativnosti. Se mi zdi, da smo v Sloveniji na tem področju bolj odprti. S strani kvalitete študija smo boljši. Če pogledamo primer jezikov; Francija je čisto zaprta dežela, redki se izobražujejo na tem področju. Komajda govorijo kakšno besedo angleščine.
Uporabljajo ta strikten, zaprt sistem tudi pri študiju? Poteka študij po striktno predpisanih poteh? Dopuščajo študentom, da raziskujejo, nadgrajujejo, sodelujejo pri študiju? Mislim na fakulteto za šport.
Pri študiju so striktni, diplome so striktno zastavljene. Zdi se mi, da Francozi neradi potujejo in spoznavajo nove stvari, se neradi obračajo v neke nove zadeve. Sicer veljajo Francozi za znanstvenike, ki so nekaj dosegli v zgodovini, ampak mislim, da se ta stvar slabša. Mislim, da otrokom v osnovni šoli, v gimnaziji in študentom na fakulteti puščajo premalo svobode za izražanje.
Kdaj ste se začeli profesionalno ukvarjati z nogometom? Pred, med ali po študiju?
Po študiju, ko sem se vrnil v Slovenijo.
Ob prihodu v Slovenijo ste začeli s treningi. Opraviti ste morali še dva izpita in nostrificirati diplomo. Kako so potekali dogovori s profesorji glede opravljanja izpitov glede na to, da ste imeli treninge, priprave?
Lažje je bilo. Nisem se niti udeležil predavanj. Preden sem prišel v Slovenijo, sem se vpisal na magisterij. Ko sem se vrnil, sem se takoj priključil pripravam s klubom, ki me je vzel na poizkusno dobo. Bil na tehtnici, katera stran bo prevladala – magisterij ali nogomet. Na koncu je nogomet prevzel glavno stran v mojem življenju. Ni mi puščal ravno veliko časa, da bi se ukvarjal z drugimi zadevami, sploh pa ne z magisterijem, ki je precej zahtevna zadeva. Tako da sem ga preložil, sem pa želel narediti vsaj tista dva izpita, da mi nostrificirajo diplomo. S profesorji sem se normalno dogovoril, da sem opravil izpita in uspešno nostrificiral diplomo. Razumljivo je, da so želeli, da se spoznam z zgodovino slovenskega športa, kot tudi z organizacijo. Kar se mi zdi tudi čisto pravilno. Predvsem je pa veliko pomenilo, da mi nostrificirajo diplomo, ker sem lahko tako na nogometni zvezi pridobil licenco za treniranje. Se pravi, da zdaj lahko z diplomo, ki jo imam, treniram vse nogometne klube v prvi ligi.
Treningi, priprave, tekme, to zahteva veliko časa in veliko potovanj. Ste se zaradi tega kdaj posluževali izobraževalnih metod, kot je e-izobraževanje, izobraževanje na daljavo, dopisno izobraževanje?
Ne. V Franciji je bilo izobraževanje čisto redna zadeva in je bilo manj časa za nogomet. Zdaj pa se je to obrnilo in čas posvečam nogometu.
Poznamo izobraževanje ob delu, izobraževanje iz dela. Imate kot športnik organizirano kakšno izobraževanje?
Trenutno ne; razen kakšnih dodatnih informacij, kako živeti profesionalno, kar spet ne velja kot izobraževanje. Primer lahko dam iz mlajših selekcij, če si nogometaš, ali v Franciji ali v Sloveniji. Klubi organizirajo šole, ki potekajo ob treningih. Moj brat je bil na eni od akademij za šport v Franciji in je imel dvakrat na dan trening in ob tem se je še šolal. Klub je v svojih prostorih omogočil izobraževanje, da so nogometaši pridobili neko diplomo, če se jim v nogometu kaj zalomi. Tako se fantom omogoči, da več trenirajo in da ostajajo v nekem sistemu šolanja.
Kdo vas pripravi za nastopanje pred mediji, npr. za dajanje izjav, intervjuje, konference?
To je poglavje, s katerim se klubi premalo ukvarjajo. V tujini veliko delajo na tem, kako naj bi mladi nogometaši nastopali v medijih, kako se obnašati pred televizijo. Tega v Sloveniji ni oz. jaz tega še nisem doživel. So neke splošne informacije, ki jih dobivamo, ampak da bi konkretno nekdo prišel in organiziral, si dejansko vzel eno uro časa, da bi razložil te zadeve, ni. Imamo osebo za stike z javnostjo, ki daje informacije, kolikor jih pač daje. Večina fantov se na tem področju izgubi, ko dobijo to odgovornost. V naši državi je to premalo razvito. Govorim o svojem klubu, kako je v drugih, ne vem. V tujini pa se gotovo dela na tem.
Diplomirali ste na fakulteti za šport iz smeri nogomet. Ste zaradi tega kaj boljši nogometaš? Koliko vam diploma koristi na igrišču?
To je težko vprašanje. Če pogledamo splošno, ima večina vrhunskih nogometašev narejeno samo osnovno šolo, morda tudi srednjo. S tega vidika mislim, da šola ni element, ki bi prinašal velik plus na igrišču.
Bi rekli, da je diploma kot neka naložba za prihodnost?
Ja, definitivno. Z moje strani je. Sigurno je, da če si šolan, si imel neko disciplino, si se moral nečemu podrediti. To se da prenesti na šport. Obstaja veliko primerov nogometašev, ki so po končani karieri imeli ogromne težave s tem, kaj početi naprej v življenju. Tu mislim, da imam jaz veliko prednost.
Kakšni so vaši cilji po končani karieri?
Zanima me trenersko delo, postati trener na visokem nivoju, kar z že opravljeno diplomo lahko postanem. To je prvi in glavi cilj. Imam tudi željo dokončati magisterij. Nogometne kariere imam vsaj še pet, šest let, tako da je časa za razmišljanje, kaj bom po karieri, še dovolj.
Vas poleg nogometa zanima še kakšno drugo področje?
V tem trenutku težko rečem. Zanima me veliko stvari. Cilj je ostati v nogometu in iz tega nadaljevati.
Zasledila sem, da pišete knjigo. Kakšna je njena vsebina in komu je namenjena?
Knjiga je v bistvu neke vrste priročnik. Mladi fantje, ki prihajajo v svet nogometa, niso izobraženi, ne na področju šolanja ne na področju nogometa in niti ne vedo, kaj točno najvišji nivo nogometa zahteva od njih. Ne vedo, kaj pomeni biti profesionalni nogometaš, kakšno razmišljanje moraš imeti, da ti uspe, da lahko živiš od tega. Veliko nogometašev ima težave s prehrano. S pravilnim prehranjevanjem imam veliko izkušenj in fantje me v garderobi večkrat vprašajo za nasvet. Trenerji nam govorijo, da se moramo pravilno prehranjevati, da moramo biti dobro pripravljeni na trening, ampak nihče nam ne pove, kaj točno to pomeni. Prehrana bo definitivno eno od poglavij v knjigi. V to knjigo bom vključil veliko zgodb uveljavljenih športnikov iz Slovenije in iz tujine. Te zgodbe bodo služile kot primer, kako lahko športniku uspe v svetu športa. To bo priročnik, kjer bo razloženo, kako si postaviti cilje, kaj se od športnikov zahteva in kako uspeti na najvišjem nivoju. Predvsem bo to razloženo s psihološkega vidika.
To bo predvsem za mlade fante, ki začenjajo z nogometom?
Ja. Marsikaj se lahko naučiš tudi pri tridesetih, ampak pri teh letih je že prepozno, da postaneš res vrhunski nogometaš. Bazo, neko podlago, da postaneš vrhunski nogometaš, si narediš nekje do dvajsetega leta. Če si to zamudil, potem je to težko nadoknaditi. Slovenski nogomet ni na nivoju, kot je npr. v svetu liga prvakov, svetovno prvenstvo. Iz tega vidika lahko povem, da se pri nas od nogometašev ne zahteva toliko, kolikor se od njih zahteva v tujini. Veliko fantov gre in se vrne iz tujine, ker niso izpolnili pričakovanj, ki so jih klubi od njih pričakovali. Mislim, da moramo na tem področju pri nas še veliko narediti.
Omenila sva, da manjka izobraževanje v slovenskem nogometu. Skušate s tem priročnikom na nek način zapolniti to luknjo v nogometu?
Ja. Prebiram knjige, dopise, razne zadeve, ki jih najdeš o športu. Veliko najdem o osebnem razvoju, o motivaciji za vsakodnevno življenje ali kako biti uspešen v poslovnem svetu, biti srečen v privatnem življenju. V športu je vse preveč zakomplicirano. Noben od mladih nogometašev ne bo vzel v roke knjige s sto petdesetimi stranmi, ki govori o prehrani. Pisanje priročnika jemljem kot pogovor z nogometašem, ki je prišel po nasvet. Priročnik bo napisan na vsem razumljiv način.
Kdo vas je navdušil za pisanje knjige?
Dedek je napisal kar veliko knjig in tudi moj stric je nedavno izdal knjigo. Vsebina moje knjige bo bolj motivacijska, bolj praktična in ne toliko specializirana na določeno področje, kot je npr. taktika. Motivacijo za pisanje sem dobil s strani dedka, s strani družine, kjer sem videl, da se to dela. Začutil sem, da na trgu nečesa primanjkuje in da bi to lahko bila uporabna zadeva.
dr. Branko Elsner
Potem, ko je leta 1961 končal z igralsko kariero, se je dr. Branko Elsner kmalu z velikimi črkami zapisal med največja trenerska imena pri nas. Po študiju v Ljubljani in Zagrebu si je leta 1982 pridobil doktorski naziv ter bil dolga leta redni profesor na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Treniral je mladinsko reprezentanco Slovenije, klube Slovan, Olimpija in Wacker Swarovsky v Innsbrucku ter člansko reprezentanco Avstrije. V Nogometni zvezi Slovenije je aktiven vse od leta 1958. Bil je predsednik nogometnih trenerjev Slovenije, strokovnega odbora v jugoslovanski zvezi ter med leti 1982 in 1985 tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije.
Od kod ste črpali literaturo?
Veliko literature sem črpal iz tujih virov, kjer imajo o tem več napisanega. Predvsem pa sem črpal iz zgodb slovenskih in tujih uspešnih športnikov. Ugotavljam neke skupne smernice, kako jim je uspelo priti do najvišjega nivoja športnika. Nekaj intervjujev sem že opravil, nekaj jih imam še v načrtu. Baza mojega dela so prav te zgodbe oz. izkušnje uspešnih športnikov. Uporabljam še literaturo o motivaciji, samozavesti, prehrani.
Je za vas pomemben urnik ustvarjanja? Sta čas in kraj ustvarjanja pomembna?
Prišel sem do spoznanja, da so določeni momenti, ko si najbolj pripravljen za delo. Včasih mi ideje kar dežujejo, pridejo pa tudi trenutki, ko nimam nobene ideje.
Torej pišete takrat, ko dobite navdih?
Ja. Včasih odprem računalnik in stvar ne steče in čakam in čakam in nobena misel ni prava. Včasih pa misli kar naletavajo. Uporabljam veliko citatov, iz katerih potem razširim neko temo. Časovno nisem organiziran niti si nisem zadal, v kolikem času mora biti delo napisano. Ta projekt sem si resno zadal in si bom za to vzel dovolj časa.
