Pred kratkim je izšla knjiga Luke Elsnerja – Železna volja. V njej avtor na razumljiv način nagovarja tiste, ki si želijo uspeti kot profesionalni nogometaši. Pa ne samo njih. Knjiga, kot pravi Elsner, je uporabna tudi za druge športnike in vse, ki jih zanima področje osebne rasti. »Nanjo lahko gledate kot na priročnik športne filozofije za velike zmagovalce …«
28-letnik je pred šestimi leti svojo kariero profesionalnega nogometaša začel kot kapetan in branilec domžalskih nogometašev. Leta 2007 in 2008 je postal državni prvak Slovenije. Danes kariero nadaljuje v Bahrajnu.
Izhajate iz družine, ki je tesno povezana z nogometom. Vsi poznamo vašega dedka Branka Elsnerja, ki je zelo veliko naredil za slovenski nogomet. Za življenjsko delo v nogometu je leta 1999 prejel tudi Bloudkovo nagrado. Nogometu sta predana tudi vaš oče Marko, stric Branko in brat Rok. Niste pa samo dobri nogometaši, temveč tudi zelo dobri trenerji, pedagogi in poznavalci teorije nogometa.
Res je. Obstaja povezava med postavljanjem teorije v nogometu in predavanji, hkrati pa je vse to vkomponirano v svet nogometa iz prakse. Vsi so namreč nekdanji nogometaši in imajo ogromno izkušenj na tem področju. Kar pa se mene tiče, je razumljivo, da dobiš navdih, ko vidiš, kaj so tvoji sorodniki naredili za nogomet, kaj je tem športu dal denimo moj oče, profesionalni nogometaš. Rojen sem bil v okolju kjer se je vse vrtelo okrog športa. Že od malih nog pa sem bil močno vezan tudi na literaturo. In potem sem vse skupaj enostavno povezal in dal na papir.
Kar se tiče nogometa imate res dobre gene.
Očitno. Vsi smo zapisani športu, tudi moji dve sestrični se zelo zanimata za šport.
Zanimivo je, da ste glede na okolje v katerem ste odraščali zelo pozno začeli s profesionalnim nogometom, saj ste s svojimi prvimi vidnimi uspehi začeli šele pri 22. letih, ko ste postali kapetan in branilec domžalskih nogometašev.
Imam specifično pot. Če bi imel, ko sem bil star 18 let možnost iti v profesionalni nogomet, bi šel. In moja pot bi bila danes verjetno drugačna.
Tako kot je bratova?
Za brata je vedno veljajo, da je talentiran in zato je dobil priložnost, da se je razvijal na tem višjem nivoju na akademiji za mlade športnike.
Kaj pa vi? Je bilo težko sprejeti, da nimate toliko talenta kot vaš brat?
Pri meni je bila želja vedno prisotna, nikoli pa nisem prišel tako blizu, da bi lahko resno o tem razmišljal. Sem pa gledal iz razdalje. Sprijaznil sem se, da nisem dovolj dober in da to ni moja pot, zato sem si izbral drugo. Šel sem na fakulteto za šport, da bom lahko vsaj zraven, kot trener, kot strokovnjak, da bom lahko na igrišču, čeprav ne bom igral nogometa.
Vi ste živi dokaz, da je včasih želja močnejša od talenta. In to je pomembno sporočilo, ki ga mladi lahko dobijo v vaši knjigi. Dokazali ste, da se z močno voljo da narediti vse.
V tem svetu je zelo malo področij, kjer zadostuje izključno samo talent. Če dovolj časa vztrajaš in maksimalno izkoristiš priložnost, ki se ti pokaže, imaš veliko možnosti za uspeh. Res pa moraš takrat vložiti vse. Še prej pa je pomembno, da zares zelo dobro veš kaj hočeš. In ko to veš, priložnosti ne izpustiš več iz rok. To se je meni zgodilo pri 22. letih.
Kar je, domnevam, precej pozno?
Izredno pozno za profesionalni nogomet.
Torej še eno sporočilo. Skoraj nikoli ni prepozno, če si nečesa zares želimo in smo pripravljeni v to svojo željo vložiti vse.
Sprašujem se, kje bi bil danes, če bi začel prej. Res pa je tudi, da sem nogomet igral, čeprav amatersko, vedno zelo zagnano. Kar koli počnem, počnem odgovorno in z vso resnostjo. Oče mi je večkrat rekel: »Zdaj si tukaj, daj vse od sebe. Nikoli ne veš kaj te še čaka in do kje lahko prideš.«
So vas kdaj obhajali dvomi, ko ste začenjali kariero profesionalnega nogometaša?
Seveda. Toliko časa me ni bilo zraven. Normalno, da te obhajajo dvomi. Ampak, če tega nisi sposoben preskočit …
Otrok ima na začetku poti dve osnovni izhodišči: ali izhaja iz okolja, ki ga spodbuja, verjame vanj, mu daje podporo, ali pa izhaja iz okolja, ki mu ni mar zanj.
V drugem primeru mora otrok imeti res močno voljo. Takih, ki so sposobni to premagati, je zelo malo. Če pa jim uspe, so najmočnejši.
Ali kot v knjigi citirate rimskega filozofa Seneko: »Le tisto drevo, ki je moralo prenašati napade vetra, je zares kleno, ker so se v tem boju njegove korenine, ki so bile na preizkušnji, okrepile.«
Ko si v mladosti sam zgradiš voljo s pomočjo discipline, ko se na nikogar ne moreš opreti, iz sebe narediš močnega človeka. In tak človek bo vedno imel prednost pred drugimi. V trenutkih, ko bo res težko, bo on lahko črpal energijo iz negativnih dogodkov v svojem življenju. In nič ga ne bo premaknilo. On namreč že vse pozna.
Danes je veliko mladih zelo razvajenih. Kako jih spodbuditi, da bodo vztrajali?
Pomembno je, da imajo najprej zelo močno željo. Če te želje ni, kljub spodbudi in podpori bližnjih iz tega ne bo nič. Če pa so sanje prave, jih bodo potegnile naprej, čeprav pot ne bo lahka. Delo bodo namreč kljub podpori morali opraviti sami. Jim je pa treba jasno povedati, da ne bo enostavno.
Predstavljam si, da je za razvajence takšna preizkušnja veliko težja kot za nekoga, ki je odraščal v težkih razmerah.
Tudi če si rojen v okolju, kjer ti je lažje, vedno obstaja en del osebnosti, ki te žene naprej – in sicer človekova tekmovalnost. S tem se rodiš. V športih kjer je velika konkurenca mora obstajati tudi borbenost, tekmovalnost. Ko enkrat prideš v profesionalni svet, ti ne pomaga, da si bil v dobrem okolju, ko si bil mlad, ne pomaga, da imaš dobre starše, tudi to, da imaš talent, ti ne pomaga dovolj. Edino kar nekaj velja, je, kaj boš ti pokazal, ko bo treba dati vse od sebe. Takrat si sam in sam odločaš o svoji usodi.
Je to povezano s samozavestjo, mislim na tisto pravo samozavest?
Ja, vendar menim, da je tudi lažna samozavest boljša kot da niti malo ne verjameš vase.
Kako si človek izoblikuje samozavest?
Samozavest pride iz dela, ki si ga naredil na sebi. Ko veš, da imaš za seboj ogromno treningov, da si na vseh dal vse od sebe, ko si toliko samokritičen, da veš kdaj nisi dal vsega od sebe in se trudiš to popravit. In ko enkrat veš, da si maksimalno pripravljen na treningu, potem veš, da boš lahko dal maksimalno od sebe tudi na tekmi, ko gre zares. V nogometu si moraš upat. Če te je strah, te bodo povozili. V skupini je namreč veliko fantov, ki si želijo isto kot ti. Dozoriš takrat, ko si na tleh in se znaš pobrati.
Kako močna motivacija je denar?
Denar ne more biti motivacija, vsaj na začetku kariere ne. Če tvoje srce ni zraven, če ti razmišljaš koliko boš zaslužil na tekmi, potem te ne bo dolgo zraven. Tudi sicer te denar ne more povleči čez vse preizkušnje, čez garanje. Res pa je, da denar postane pomemben nekje v sredini kariere, ko moraš začeti gledati tudi na svoje preživetje. Kariera poklicnih nogometašev je namreč kratka.
Kdaj je najprimernejša starost za nogomet?
Med 10. in 16. letom, kar se tiče fizične pripravljenosti in tehničnega znanja. Takrat se optimalno lahko zgradi mišična masa, koordinacija in določi tehnika. Če zamudiš, lahko to sicer nadoknadiš, vendar ne v taki meri kot bi lahko, če bi začel prej. To kar narediš v teh letih ti zagotovo določi neke meje. Jaz pri mojih letih lahko držim nivo, ki ga imam, pridobim tudi nove izkušnje, nič več pa ne morem narediti na tehničnem in fizičnem področju. Pri mojih letih je veliko težje, zato sem moral delati dvakrat več kot drugi.
Kaj konkretno je pomenilo, dvakrat več delati kot drugi?
Ko so ostali končali s treningom, sem delal naprej. Ko je ekipa počivala, sem jaz doma delal dodatne vaje. Tudi na treningih sem moral vložiti več kot drugi. Drugi so se pripravljali na tekmo in vzdrževali svoj nivo, jaz pa sem moral trening izkoristiti za napredovanje. Nikoli namreč ne veš, koliko časa imaš na voljo, da se dokažeš. Ves čas se moraš zavedati, da so ti dali priložnost in da jo moraš zagrabiti z obema rokama.
Končali ste fakulteto. Visoka izobrazba v svetu nogometa ni ravno pogosta. Koliko inteligenca lahko vpliva na športne dosežke?
Inteligenca v športu je zelo specifična stvar, ki je zelo malo povezana z inteligenco, ki jo človek potrebuje za šolanje. Po drugi strani ti pa šolanje omogoča, da se naučiš osnov discipline. In prav disciplina je tista, ki ti precej pomaga na treningih. Pa ne samo na treningih. Disciplina ti pride prav na vseh področjih življenja. Kar pa se izobrazbe tiče, ti ta da neko splošno razgledanost, da lahko širše gledaš na stvari in se tudi hitreje prilagajaš novemu kolektivu. To je neprecenljivo. Pridobiš si neke socialne veščine.
V vašem priročniku lahko vidimo, da imate širok razpon znanja. Precej so me fascinirali tudi citati športnikov, pisateljev, politikov. Kje ste jih našli?
Citate zbiram že dolgo. Veliko berem in vedno, ko najdem, kar je nekdo zanimivega rekel, si izpišem ali podčrtam. In ko najdem kakšno zanimivo misel, razmislim kaj to pomeni in potegnem paralele v nogometu.
V uvodu v knjigo ste napisali, da knjiga ni namenjena samo športnikom, temveč vsem, ki želijo osebno zrasti.
Res je. Če izvzamem področje, kjer opisujem vaje za nogometaše, je vse ostalo ena življenjska filozofija, ki bo mladim omogočila, da uspejo na svojem področju, pa naj bo to šport, podjetništvo ali kaj tretjega.
V današnjem času je veliko mladih apatičnih, češ, da se nič ne splača.
V knjigo sem namenoma vstavljal zgodbe znanih športnikov iz vseh področij, da bodo mladi lahko ven izluščili zgodbo o uspehu. Čeprav samo prebrati knjigo ni dovolj. Knjigo je treba notranje predelati, zgoditi se mora nek proces v človeku, ki ga bo potegnil na to pot. Pot bo pa seveda moral prehoditi sam.
