Maja Drolec: Biti učitelj nekoč in danes

0
1141

Ob koncu šolskega leta, ki ni bilo lahko zaradi pandemije, želim vsem učencem, staršem in učiteljem lepe počitnice.

Kakor ljubo sonce zemljo oživlja,

ktero osije, tako naj vsak učitel šolo

oveseljuje, v ktero pride.

(Anton M. Slomšek; Blaže in Nežica v nedelskej šoli)

v Celovcu, 1857

Biti učitelj nekoč in danes

Sredi 18. stol. je bilo na Kranjskem še malo šol, na vsem slovenskem ozemlju kakih 70 do 80, pa še te je obiskovalo malo otrok. Učitelj  je bil po navadi tudi cerkovnik in organist, večkrat duhovnik ali kaj drugega. Cesarica Marija Terezija je 1770. leta proglasila šolstvo za »politicom«, to se pravi, da je država dolžna skrbeti zanj. Otroci so v šolah poslušali nemški jezik in imeli poleg verouka še branje, pisanje, računanje ter nekatere praktične vednosti in spretnosti. Pri nas so šole slabo uspevale, saj jih je obiskovala le petina otrok. Razlog je bila ljudska revščina, prenizka izobrazba in preslabe plače učiteljev, predvsem pa odpor naših ljudi proti šoli.

Dolgo časa je preteklo, da so naši predniki spoznali, da je ljudska izobrazba možna samo v jeziku ljudstva. Po letu 1800 na Kranjskem začnejo nastajati šole s slovenskim značajem. Splošno šolsko obveznost na Slovenskem je vpeljal avstrijsko-osnovnošolski zakon, sprejet 14. maja 1869. Predpisoval je osemletno šolsko obveznost za vse otroke od šestega do štirinajstega leta starosti. Zaradi zaostalosti vzhodnih in južnih dežel monarhije pa je dopuščal, da smejo te dežele izjemoma skrajšati šolsko obveznost na minimalno šest let. Ljudska šola je morala biti ustanovljena povsod, kjer je bilo vsaj 40 otrok, ki bi imeli največ 4 kilometre do šole. Tako je nastalo večje število šol.

V letih med 1904 in 1913 so na Kamniškem prevladovale enorazredne in dvorazredne ljudske šole. V njih so poučevali strogi učitelji, ki so svojo avtoriteto dosegali s palico in nepopustljivostjo. Učenci so bili bogaboječi, skromni, večkrat lačni kot siti, pastirčki, ki so v šolo prihajali v pretesnih bratovih čevljih. Učitelja so se zelo bali in mu niso upali ugovarjati.

Tudi jaz sem učiteljica. Že od leta 1979. Ko sem bila majhna, sem doma poslušala babico. ki je končala ljudsko šolo, da je najlepši poklic biti učiteljica. Moji mami ni uspelo končati učiteljišča, a midve s sestro sva  postali učiteljici.

Učiti učence v manjši vaški šoli pred 41 leti je bilo po svoje zelo lepo. Učenci so bili spoštljivi, delavni in poslušni. Njihovi starši skromni in spominjam se očeta, ki je imel dva fantička, ne preveč bistre glave, ki me je prosil, naj ju naučim brati in pisati, da bosta opravila vozniški izpit, da bosta lahko vozila traktor. Spominjam se dečka, ki je prihajal v šolo utrujen, večkrat brez domačih nalog, ker je cele popoldneve pomagal očetu podirati drevje v gozdu ali skrbel za  živino v hlevu. Zgodilo se je, da je v topli učilnici zadremal. Seveda je imel težave pri branju in pisanju, zato šole ni maral.

V teh krajih je bilo veliko rejniških družin. Imele so par svojih in še nekaj rejniških otrok poleg kmetije. Nekaterim rejenčkom se ni poznalo, da ne živijo pri pravi materi in so svojo rejnico klicali mama. To so zlate ženske, ženske z velikim srcem. Moja učenka Tina je ob koncu šolanja v osnovni šoli tistega daljnega leta  takole zapisala…

Le tebi, dnevnik, zaupam                                              Moravče, 11. 4. 1983

Komu naj zaupam tisto, kar sama hočem obdržati zase? Seveda, le zvezku in peresu. Kot vsakdo imam tudi jaz lepe spomine na otroška leta, ki bodo kaj kmalu minila. So pa tudi žalostna doživetja, ki so za otroke, ki ne živijo s pravimi starši,  preveč ranljiva. Včasih, ko grem sama po poti domov iz šole ali zjutraj v šolo, premišljujem, kaj bi bilo, če bi si zapisovala vse tiste lepe ali žalostne dogodke. Nič. Le na stara leta bi obujala spomine na mladost, če bi jih dočakala.

Najlepši trenutek zame je bil, ko sem prišla sem, v te kraje. Nikoli ga ne bom pozabila.

Bil je lep sončen dan, ko so socialne delavke prišle pome. Najprej sem mislila, da je to rejnica, ker je zraven v avtu sedela še ena. Povedale so, da me bodo peljale v rejo daleč stran iz Ljubljane, ki sem jo počasi že  začela sovražiti. Prideš iz vasi v mesto, ki je polno smradu in nesnage, drvečih avtomobilov, medtem ko je na vasi takšen mir. Peljale smo se v tišini, jaz sem opazovala okolico, da se mi je začelo vrteti v glavi, ker nisem navajena vožnje z avtom. Kmalu smo prispeli v Prikernico pri Moravčah. Takoj mi je bila všeč. Drevje, polno sadja,  je vabilo. Ta vonj, ki sem ga že skoraj pozabila. Tako lepo je izgledalo vse skupaj. Vinska trta pred hišo je bila kot tunel. Hiša je bila zatemnjena, kar se mi je zdelo prav lepo. Kup otrok me je prišlo gledat. Takrat sem bila še majhna in okrogla. Socialne so se menile z mamo. Vsi otroci skupaj smo se neskončno dolgo gledali in nihče ni spregovoril besedice. Končno se je ojunačila najstarejša med njimi: »Marjanca, Damijan, Metka, Miro, Sandra in jaz sem Mojca,« je rekla. Tudi jaz sem povedala svoje ime in skupaj smo odšli na češnje, ki so bile sočne in velike. Tako sem se jih najedla, da me je začel boleti trebuh. Kmalu smo se odpravili v hišo. Tam je bilo zame že vse pripravljeno.

Noč je hitro prišla in sem še zmeraj mislila na ta dogodek, ki ga ne bom pozabila, in za vedno je ostal v moji glavi.

                                                    T.M.

Leta 1986 so na Duplici odprli osemletno osnovno šolo. in med učitelji sem bila tudi jaz.  Bila sem presrečna, da se mi ne bo več treba voziti v oddaljeni kraj, saj je dupliška šola v mojem okolišu, kjer živim. Pouk je najprej potekal v dveh izmenah, dokler nismo dobili prizidka k šoli. To so bili začetki naše šole,  OŠ Marije Vere, ki je ime dobila po prvi slovenski gledališki igralki, rojeni v Kamniku.  Za mene, mlado učiteljico, so bile kar precejšnje  spremembe.

Učenci na Duplici so bili  drugačni. Niso bili iz kmečkega okolja. Do šole  imajo le 5 minut, saj živijo večinoma v blokih in hišah na Duplici, pa klub temu kdaj zamudijo k pouku.  Redki prihajajo iz Šmarce in Volčjega Potoka. Le-ti se mi večkrat zdijo bolj delavni in pridni. Po letu 2000 šola dobi nov prizidek in vsak učitelj svojo učilnico. Prihajajo nove generacije učencev. Nastopi devetletka, nivojski pouk, novi učni načrti, računalniško opismenjevanje. Spreminja se način dela. Kredo in tablo zamenja računalnik, s pomočjo katerega projeciramo vsebine na interaktivno tablo. Novi delovni zvezki ponudijo privlačne in uporabne vsebine. Učencu ni treba več veliko pisati, kar se, na žalost, pozna pri njihovem znanju pravopisa.

Žal se vse dogaja s svetlobno hitrostjo, v prid računalniških navdušencev, Wikipedije in Googla ter tablic in bralnikov. Kaj pa človek- učenec ali učitelj?  Knjiga? Na žalost le-ta izgublja svojo moč. Med učenci ni več Tonka ali Filipa, Ane, Borisa, Špele ali Nastje pa Mance, Barbare….ki so prebrali vse knjige sveta. S svojo razgledanostjo so popestrili pouk književnosti, saj so poznali vse literarne junake. Na dnu omare najdem njihove spise in jih  ponosna prebiram, ob misli, da so našli smisel življenja v svetu besed, kajti moji učenci niso le zdravniki, pravniki, ekonomisti, trgovci, ampak tudi slavisti, pisatelji,  novinarji in glasbeniki.

Biti učitelj je lepo. To je poslanstvo, saj daš generacijam  svoje znanje, lahko si jim vzor. Življenje pa je žal neusmiljeno. Zmanjkuje nam časa za družino, za pogovore, za knjige. Stanovanja so podnevi prazna, ker se starši pehajo za zaslužkom, otroci so v varstvu starih staršev, kasneje, ko odraščajo, ulice in računalnikov. Večkrat bi se morali ustaviti in prisluhniti ptičjemu ščebetu, malemu zvedavemu otroku, ki prosi za pravljico. Vseh svojih učencev se  bom vedno rada spominjala.

 

 

O setvi ima sonce sijati, da se da

lepše orati in njiva čedno obdelati,

bodi,  učitel, tudi ti pri nauku vesel in

dobre volje, kar je prav.

(Anton M. Slomšek; Blaže in Nežica v nedelskej šoli)

Napisala: Maja Drolec