VENTILATORJU BESED ZA 14 LET
Pisanje je potovanje. Besede, besede, kako so mi drage …; ko jih berem, pišem, opazujem in se jih radujem …
Čestitke Ventilatorju besed, ki že štirinajst let pozdravlja besedo, sliko, lepo misel in željo!
Naj napišem nekaj meni ljubih misli iz brane literature:
Marco Missiroli; Zvestoba » V srcu vsakega moškega in sleherne ženske se skriva Raj, kjer ni ne mrtvih ne vojn in kjer se zveri v miru igrajo s srnjadjo. Samo za to gre, da bi človek znova našel v ta Paradiž.«
Elena Ferrante; Dnevi zavrženosti »Poslušala sem valovanje vetra, ki je bičalo drevesa v parku, ali nemo globino noči, ki so jo skozi mračno listje komaj opazno osvetljevali bleščeči popki cestnih svetilk. V tistih dolgih urah sem bila straža bolečine, bdela sem ob gori mrtvih besed.«
Marko Sosič; Kruh, prah »Nemir, da bo odprl vrata, skozi katera bi uzrl vsaj kapljo resnice, da bi razumel spoznanje svojega izvora in razumel, kaj je v njem, zaradi česar se človek brani potreb drugega, zaradi česar ga je strah bližine drugega.«
Lana Bastašić; Ujemi zajca »Stala sem in gledala, kako se besede prelivajo v ulični svetlobi, ki je vstopala skozi balkon v dnevni sobi. S prsti sem drsela po črkah, ki so bile izbočene kot zaceljena rana.«
Miriam Drev; Zdravljenje prednikov »Noč nekatere stvari oddalji. Druge potegne v bližino.
Nimaš razpok kakor vaza, ki je nikoli več in z nobenim lepilom ne zakrpaš v celoto. Cela si. V vsem žaru bitja.«
Elif Shafak; Tri Evine hčere »Toliko umazanije bi bilo treba počistiti, toliko razbitin zlepiti, toliko napak popraviti … se je zazrla v praznino svoje duše.«
Gabriela Babnik; V visoki travi »Če bi me kdaj razumel, vsaj enkrat, bi me objel okoli bokov in skupaj bi odletela.
Z leti pa je postajala kakor kri v žilah, za katero nihče ne ve, kako se obnaša, ko je znotraj v telesu, ko vanjo od daleč sveti srce, na njeni temni poti.«
Zadie Smith; Beli zobje »Prečudovit nasmeh, ki je polnil sleherno naravno lepoto na njenem obrazu in v katerem je bilo, je pomislil, nekaj boljšega od tega, nekaj, kar ni bilo omadeževano, nekaj boljšega in čistejšega od tega, kar počneta.«
Dino Pešut; Očetov sinko »Ko hodim, slišim vsako svojo misel. Trčim tudi ob nekatere stare. To so povečini zgodbe o samoti, želji po ljubezni, begu. Občutek tesnobe in klavstrofobije, ker količino tal pod nogami in neba na horizontu vedno določajo drugje, v drugem mestu, v drugi družini, v drugi kulturi, drugem življenju.«
Kate Eberlen; Pogrešam te »Zavlada trenutek tišine, potem se zravna. Najini telesi sta tako blizu in drhteči, da se zdi, kot da med nama preskakuje električni tok. Zastrmi se mi v oči, potem z dlanmi zajame moj obraz, kot bi bil dragocena in krhka vaza, ustnice pa se dotaknejo mojih za delček trenutka, preden se odmaknejo.«
Marguerite Duras; Ljubimec » Iznenada ni bila več prepričana o tem, da ga ni ljubila, samo da svoje ljubezni ni opazila, ker se je v njuni zgodbi izgubila kakor voda v pesku in jo je našla šele zdaj, v trenutku, ko je Chopinova glasba prepljusnila morje.«
Nataša Konc Larenzutti; Beseda, ki je nimam »Kolikšna je vidljivost preteklega časa? Ima spomin, obzorje, za katerim se vse izgubi in zamegli, kakor na odprtem morju? Spomini izzivajo, silijo nazaj, kličejo in stopajo v usta, na roke, na trebuhe in nas še bolj tlačijo dol, da bi se polegli in utihnili. Spomini mogoče lahko molčijo, lažejo pa ne. Ali umrejo skupaj s človekom, ki jih je ohranjal, kdo ve.«
Roman Rozina; Sto let slepote »Tam so drevesa zelenela, tu pa poganjajo samo bolne sušice, ki bodo držale zemeljski svod, dokler kopljejo pod njim, nato se bodo žalostno sesedle. Njihovo početje nima nobenega smisla, takšno življenje ni vredno človeka. Če ni svetlobe in barv, tudi misli ne morejo biti vesele, le žalobno črne so lahko.«
Urška Klakočar Zupančič; Gretin greh »Žensko srce je kot brezno brez dna, ker lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne napolni, vedno je prostor za več.
Močna ženska se ne zlomi. Nobena veja ni dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Po vsakem padcu, pa naj bo še tako hud in boleč, vstane in gre naprej.«
Tina Vrščaj; Na klancu »Življenje na klancu je naporno, vse se lahko skotali navzdol, ni primerljivo z ravnino. Narava bo slavila zmago nad človeško nesnago. Vse, kar je šlo narobe, se spet spravi v red. Samo prah moraš odgnati, samo to.
Že sam dotik kamna je čutni višek.«
Ivo Svetina; Smisel rože »Sončni prah ji je pozlatil hrbet, njeni boki so valovili v enakomernem ritmu, kot da jih uravnava luna, globoko v vzhodnem nebu, čutil sem njeno notranjost, v kateri je butala kri ob stene žil in so se pretakali sokovi. Glavo je dvignila znad zmečkanih, iz grobega platna narejenih, rjuh.«
Miško Kranjec; Povest o dobrih ljudeh »Nežno, nekoliko bolestno se je razlil njen glas po sobi, vzvalovil kakor voda v Muri; preprosto je zavel in mehko, kakor zaveje pomladni veter prek žitnega polja, da ga vzgiblje.«
Aleš Šteger; Bogovi se nam smejijo »Našel bo svoje izgubljene ljubljene. Šele zdaj, ko je bil scela svobodna ptica, zunaj človeškega časa in prostora, je lahko postal ta, ki je bil. On sam pa je našel, kar ga je gnalo. Videl je svetlobo v morju. So bogovi le skaljena in oddaljena zrcalna slika naše krhkosti?«
Zapisala: Maja Drolec
