Maja Drolec: Dišeči valovi svobode

0
93

Chanel N 5 deluje na čute

 tako kakor pokljanje hladnih

penečih se mehurčkov šampanjca …

                                 /Karl Schlogel; Vonj imperijev/

Photo by cottonbro from Pexels

Celo življenje nas spremljajo vonjave: od sladko-cvetličnih parfumov, nastalih že v starih časih (Parfum; Patrick Suskind)  in čudovitih, dišečih mil, brez katerih si danes ne znamo predstavljati življenja, do neprijetnih vonjav iz smetnjakov ali preznojenih športnih telovadnic. Večinoma so vonji povezani z našim delom, načinom življenja ali odnosom do narave. Najbolj nam ostanejo v spominih tisti, ki nam prinesejo pomembne stvari v življenju.

Vsako leto sem se veselila začetka šolskega leta. Tedaj, ko sem bila učenka in tudi tedaj, ko sem bila učiteljica. Nov začetek me je vedno mikal … vsako obdobje in vsak kraj ima svoj vonj je kot potovanje v tvoji duši, skrivnostno in sladko, z vonjem po cimetu v babičinem štrudlju.

Vstop v hišo učenosti je bil zame vsak september veličasten. Dišalo je po beležu, po novem, po neznanem, mi pa smo radovedno pogledovali po sošolcih in sošolkah, tipali z rahlimi nasmehi in se polni pričakovanja veselili novih zgodb.  V torbah so bili pripravljeni učbeniki, še čisto novi, dišeči  po tiskarski barvi. Skrbno sem jih ovila, tedaj še ni bilo plastificiranih ovitkov, ki se kar nataknejo na učbenik, ampak sem skrbno izbirala med povoščenimi barvnimi polami, ki so se dobile v edini knjigarni naše občine, v Domžalah, in ovijala in ovijala, celo popoldne. Tega dela sem se veselila, sploh, če se je med kupljenimi pripomočki znašlo novo nalivno pero ali dober kemični svinčnik, nova radirka, šestilo, barvice, šilček, selotejp, o mehkih roler pisalih se nam še ni sanjalo, vse to je bilo v tistih časih prestiž, zato sem pripomočke ljubosumno čuvala pred malomarnim bratom, ki je hitro izgubil novo radirko ali svinčnik, in si potem izposojal moje.

Ko smo premagali prve dneve spoznavanja, ko so jutra postajala hladnejša, zadišalo je po pečenem kostanju, dnevi pa so bili vsak dan krajši, smo  z nostalgijo začeli obujati spomine na poletje. Pri nas doma smo vsako leto odšli na morje.

V spominih jadram na nežno  razburkanih valovih  svobode. Galebi plemenito nadzorujejo dogajanje na morski gladini. Drevesa sinhrono upogibajo svoje veje z vetrom.

Vedela sem, kako dišijo školjke, morske zvezde, morski ježki, kakšen okus ima morska voda, sploh če vsak dan plavaš od 7 kilometrov oddaljenega Porata do Malinske na otoku Krku. Petje škržatov  je oznanjalo visoke temperature, pregreta telesa so se obarvala v rjavo, vsepovsod je bil vonj po brezskrbnih počitnicah. Edine skrbi so bile, kako najlepše preživeti poletni čas. Druženje z domačini, večerno posedanje po toplih zidcih in klopeh. Radovedno pogledovanje po dekletih v kratkih krilcih in fantih in čaroben pogled na večerne podobe  oddaljenega mesta, posutega z lučkami, ki so bile iluzija  mladostniške zaljubljenosti. Slovo je bilo vedno težko; polno obljub in stiskov rok, solza sreče.

Srečna sem. Sama sebi prepevam. Prežeta sem z ljubeznijo.

Lepa, a drugačna so bila počitniška doživetja doma; v rodnih Preserjah, blizu reke. Na bregovih Kamniške Bistrice. Reka je bila hladna, a dišala je po sladki vodi, po bistri, malo belkasti  neugnani Bistrici. Blizu je tekla  Mlinščica, ki je včasih, po pripovedovanju starejših ljudi, vzela kakega malčka, ki je odšel od doma  zaradi radovednosti in zašel … Zato sem se »grabljicam« izogibala, ker je bilo preveč žalosti zaradi njih.

S seboj sem vzela odejo, kopalke in malico. Spominjam se Rajka, Mitje, Maksija, Tomaža, Mari, Ide, Stanke, Maričke in Marinke. Sramežljivo smo pogledovali drug drugega in na drugi breg, mimo brvi, ki je vodila proti Žitkovi frizeriji. Tam so  bili Radomljani, mi Preserčani pa smo se  največkrat igrali s Homčani, ki so prihajali izpod hriba. Tedaj smo bili otroci skromni in sramežljivi, večina je bila doma na kmetijah, a igra nas je vse mikala, mikali so pogledi, dotiki fantov, ki so se zgodili po nesreči  in kmalu je bila premagana trema. Škropili smo se, si podajali žogo, se sončili na bregu, polnem mivke in belega kamenja, se pogovarjali in veliko smejali. Vsi še niso znali plavati, nekateri so se naučili v Bistrici, najpogumnejši so v vodo skakali s skale. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja mnogi otroci še niso videli morja drugje kot na sliki ali o njem poslušali učiteljico geografije. Voda je bila hladna, naša srca pa vroča in pogumna. Kar težko smo se razšli, ko so nas klicale matere k večerji. Rodila so se prijateljstva in mnoga obstajajo še danes. Življenje nas je  raztreščilo na vse strani. S spomini na mladost nas opominja sladki vonj, vonj po neugnani razposajenosti, veselosti otroštva …vonj po miru in dobroti.

Želim si izvedeti, kaj se skriva za naslednjim ovinkom te reke. Danes je drugačna. Ni več samo ena lesena brv čez njo, ampak železo-betonski mostovi. Ni več hiške s frizerijo, ampak novogradnja modernih oblik.

Naši otroci preživljajo poletja zdolgočaseno, neveselo, največkrat sami v stanovanju, ne družijo se na dvoriščih, saj so na FB, s telefonom v rokah … Seveda gredo na morje, »a že spet?« s starši, »kakšen dolgčas«.  A ne hodijo k reki. Ker je onesnažena. Še vedno. Čeprav so tovarne zaprli. Ne veselijo se šole, prvega septembra. Zvezki so že oviti, plastificirani, učbenike dobijo v šoli, zastonj, zato jih ne ovijajo. Ne začutijo vonja, vonja po beležu, čeprav so pobeljene učilnice, tudi jedilnica. Tla se svetijo, ker so jih čistilke premazale z zaščitno kremo, ki diši po kemiji, a je lepo, le malo drsi. Ne začutijo vonja cvetočega cvetja, vonja pokošene trave. Ne vidijo dreves, ki plešejo valček z vetrom. Ne poznajo ljudi na vasi, ki jih krasijo oguljene roke od stiskov in objemov. Brezciljno strmijo predse in čakajo, da bo jutri.