Drage bralke in bralci, upamo, da so se Vam odlomki iz romana Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, 2024) zdeli zanimivi in da ste uživali ob branju odlomkov. Več si lahko preberete v romanu, ki si ga bomo verjetno zapomnili po njegovi iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine!
Roman Jeben lajf nas popelje v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, medgeneracijski povezavi in vplivu družbenih norm na naša življenja. Tako v romanu zasledimo številne elemente; od družbenega pritiska, prilagajanje spremembam, vpliva ločitve, zasvojenosti z drogami do izolacije posameznika ali skupine, vpliva odvisnosti na odnose, samouničevanja, preobrazbe skozi bolečino in še bi lahko naštevali. Vsebina, ki nas s svojo tematiko potegne v temačni svet jebenega lajfa, kot ga imenuje pisateljica.
Omeniti moramo še literarni slog, ki s perspektive dveh pripovedovalcev dinamično vodi pripoved in tako omogoča bralcu, da se odloča med posameznimi resnicami. Razdrobljenost zgodbe in vračanje v preteklost je na začetku nekoliko nenavadna, dokler se ne vživimo v pripovedni slog, ki v nekaterih elementih spominja na pisemski roman.
Roman nas bo že med branjem prisilil v razmišljanje in v posamezni tematiki tudi poistovetenjem s pripovedjo, ki jo podaja pisateljica Maja Drolec. Zanimiva, družbeno aktualna, predvsem pa čustveno poglobljeno napisana zgodba.
Iz spremnega zapisa Družinska vijačnica, ki je objavljen v knjigi Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, Literarna zbirka Potonke, Ljubljana 2024)
_________________________________________________________
Svoj izvod knjige Jeben lajf lahko naročite na naslednjem naslovu: m.drolec@gmail.com
- del romana Jeben lajf
(Pripoveduje Luka)
Ko je fotr odhaju sm se čudu, da je mama tolk močna. Močna ženska, ki se ni zlomila. Bla je k drevo; nobena veja ni bla dost težka, da bi jo upognila al pa celo prelomila. Jaz sem bil drugačen. Razmišlu sem, za čigave grehe plačujem, kaj se lahko še zgodi, kje je zadnja postaja križevega pota. Mama me je večkrat stisnla v objem, jest sm pa joku k dež. Kaos čustev in nezmožnost razumet, kar se je v meni nabiralo, sta se zlivala iz mene.
Zdaj me pa ni noben več stisnu. Fotr me je sam ošinu s pogledom, pa sva bla zmenjena. Sodeloval sem v gospodinjstvu, enkrat sem vstal že ob petih in zamesil za miklavžke, take iz mlečnega testa. So mi še kar ratal. Včasih sem si pa zaželel mal samote in sem šel v gmajno, tam jih je dost. S skero sem sekal ene veje in kar naenkrat, pizda, se je skera znajdla v mojem kolenu. Čez hlače na sredo kolena. Kri je špricnla, jaz pa listje gor. Kar z listjem sem povezal, da ni šprical. Tud fotru nisem upal pokazat. Pol me je pa v petek zvečer k mami prpelal domov in je ona vidla tist. O, matr, kva je norela, pa urgenca pa injekcija proti tetanusu pa šivanje. Pa še fotra je napizdla, kakšnega otroka ji voz domov.
***
Vesel sem bil, da sem šel pri petnajstih živet k očetu. K njegovi novi družini. Mlada mačeha ni gledala na vsak moj korak, fotr pa je že od nekdaj hotu, da postanem samostojen. Ni me jebal za vsak šus v šoli; prvi je priletel že septembra, ko sem začel obiskovat srednjo poklicno lesno šolo. Mama je robantla, ko se je peljala z govorilnih ur, ker je vedla, če bom zamudil z učenjem do konca oktobra, mi ne bo več pomoči. Leto bo šlo k hudiču. Oče jo je prosil, da ne hodi več sama v šolo, in od takrat naprej sta se vsak mesec dobila pred mojo šolo. Mogoče sem še pričakoval, da bo kej iz tega, iz teh njunih druženj, ampak ni blo nič. Fotr se ne bo nikol več vrnu k mami.
Lesna šola je bla zame zanimiva samo zato, ker se je tam na hlodih dobil vse, kar si rabu, da si mal pozabu. Saj sva že z Andražem na veselic prvič pohala, ampak takrat sem mel tolk slabo vest, da nisem še nič užival. Tuki, na hlodih, smo se pa zbiral, eden iz razreda je prnesu za majhen denar dobro robo; na začetku travo, pol pa še kakšne tablete ekstazija. Jaz sem pol v razredu kar zaspal, tko sem bil zadet. Me prfoksi niso kaj dost bezal. Do doma sem se že streznu, tko da fotr, k pozn hod iz službe, sploh ni nč opazu.
Pol smo mel dva mesca prakso. Tam sem mel prvič frko z delavci. Delal sem u eni lesni fabrki, k me je en idiot skoz jebal, sevede, normalno d sem mal neroden, pa nisem kej dost znal delat, mi je tist idiot pokvaru bicikel, jaz sem ga pa kar z dilo lopnu po glav, pol je dal pa mir. Po praksi smo pršli u šolo in že taprvi dan proslavil four twenty; to je praznik marihuane, 17. april. Pizda, smo zvil dolgo džolo, mal smo se menil, da bi se popoldne dobil na Kongrescu v Lublani, ampak jaz sem bil čist zjeban. U sekretu sem kozlal, obležu na tleh in z nobenmu nič govoru. Razredničarka je klicala fotra, k je bil službeno nekje na madžarski meji, pol je pa dobila mami. Pizda, mami ji je rekla, da prihaja, ampak naj kar rešilca kličejo, če sem neodziven. Pol so me pa pelal v zdravstveni dom. Z mami sva se znajdla skupaj, jaz na postli, ona pa vsa zadihana:
»Kaj je bilo, Luka?«
»Trava.«
Fak, pol me je pregledala ena starejša zdravnica, me poslala v laboratorij, mami me je vozila po zdravstvenem domu v invalidskem vozičku k enga kripelna, klicala fotra in trepetala, kaj bo z mano. Dohtarca je rekla, da ne bo delala prijave, k se to ne bo več zgodil, pol sva pa lahko šla domov. Spotoma še po torbo v šolo, pol pa domov, kjer takrat nisem več živel čez teden, samo ob vikendih. Kmal je pršou tud fotr, mal smo se pogovarjal, smo sedel za mizo, ampak men ta dogodek ni prišel do živga. Tud pol ne, k je ena policajka hodila po šol in me sprašvala, kdo je bil še zraven, nisem hotu nobenga izdat. Ne, izdajal pa res nisem.
Ni se me dal ustavit, res ne. Hotu sem probat kadit šišo. Vedu sem, da me mami ne bo pustila v petek zvečer v Lublano, zato sem peljal psa, mojga Rona, na sprehod, ga prpelal nazaj v pesjak in šel na vlak. Manji sem napisal SMS, da sem za tri dni odšel. Ona pa takoj k mami, mami pa po Jana, da sta z avto šibala v Lublano. Jan me je prestregel takoj, ko sem stopu z vlaka, valjda on je gonil z osebnim subarujem, vlak se je pa na postajah ustavlal, sem mu hotu uiti, a on dobr teče in me je ujel. Pol me je mami skoz v avtu kregala, kaj se grem, če ne vem, kako so droge nevarne, jaz pa nič. Prepričan sem bil, da vsi to počnejo, škoda mi je blo, da me ne bi sošolci čakal, zato sem po telefonu klical Tonija; ta je mel dnarja, kuker da so doma na loteriji zadel, ki mi je pa pol povedal, da so jih policaji zajel, sošolka je bla tolk zadeta, da se ja valjala po tleh, in odpeljal so jih v marici na policijo, skoraj celo noč so bli tam. No, in v ponedelk, ko bi moral jest v šolo v Loko, sem šel v Lublano. Tam me je počakal Toni, k je že poznal sceno, pa sva šla, je blizu postaje, sam čez cesto. Kadil sem šišo in kozlal. Šele v sredo so iz šole sporočil fotru, da me ni, če sem bolan. Pol je pa fotr znorel.
***
Prepisal sem se na drugo šolo, no sej prvi letnik sem naredu na lesni, sam s tistimi stroji ni enostavno delat, tko da so me raje prepisal. Na trgovsko. V drug kraj. No, tuki je blo pa velik sošolk. Lina z Drnulovke je mela brata v komuni, mamo bog ve kje, ona je pa živela pri babici, jasno, da je vsako noč prebluzila, u šoli se ji ni nič dal, na avtobusno postajo sva pa hodila dvakrat al pa trikrat na dan. Pizda, čike sva kar po tleh metala, pol je pa razredničarka, ta je bla kr faca, moje starce vprašala, če mi lahko določi družbeno-koristno delo, in sem enkrat pometal postajo med razredno uro. Uf, sam da me ne bi kdo iz šole vidu, sam to sem mel v glav.
Mara je bla bolj pridna, je pršla na trgovsko iz kemijske, pa že kar delala je v enem Tušu. Ona se ni pustila kaj dost šlatat, ampak na konc tretga letnika sva se pa skupi učila. Sem še enkrat mami klical, ob enajstih zvečer, kako je s priredji, pa z odvisniki pa z vejcami, ona nama je iz prve roke vse hitr razložila. Ampak, taprvo se je pa ustrašla, kaj se grem tko pozn. Ma, sej na konc sem kar stisnu s to šolo, sem nameravu še tri plus dva delat. Najtežje mi je blo slepo tipkanje, drgač je kr blo.
No, Reja, ta je bla pa mulatka, ta je bla kar posebna, vsaj men se je nobel zdel, če sm se je dotaknu, tista njena črna koža. Ema je bla športnica iz Vojnika, je skakala na smučeh, šole pa ni nardila, vsaj takrat ne. So starci zvedl za travo in so jo kar iz šole popokal.
Jaz sem bil skoz mal v Tamaro. Ta pa ni bla moja sošolka, je precej mlajša, iz mojih krajev. Taka naivčina, pa smili se mi, k ma doma zjebano familjo, fotra sploh dolg ni poznala, pa še tri tamale froce ma njena mati, vsak ma druzga fotra. Ampak ona je skoz sam pohala, več ni hotla. Enkrat mi je fotr dal avto, uno staro xaro od Nastje, da sem Tamaro pelal na izlet. Šla sva v Škofjo Loko na grad pa na pico, mal sva se za roke držala, ma dobr je blo. Ona je tko mehka, vse mi verjame, mogoče ji bo ratal nardit tisto šivilsko šolo, da bo šla lahko v službo. Sam skoz se neki seli, zdaj živi pri fotru.
***
Šel sem na tri plus dva. Tam sem diplomiru iz laganja, špricanja in kajenja trave. Pol je blo še kaj več. Izhode sem iskal pri fantih, ki so hodil svoja pota, katerih žalostna razočaranost večkrat zadrgne grlo. Blo je, k da se je zame nekaj odločilo, me s tem spremenilo v povsem odvečnega. Bilo ni nekaj, s čimer bi se lahko pogovarjal, čemur bi lahko ugovarjal ali, sicer sem mojster samoslepitve in samovšečne interpretacije, polemiziral. Bilo je brez nasprotja. Velik sem pričakvou od pogovorov mojih starcev zaradi mene, teh druženj po telefonu al pa v živo, a izkazal se je, da sem upal zaman, da bi se fotr kdaj premislu, se vrnil k mami, pizda, naše familje ni blo več. Kaj pa to, to pa ni hec. Še slabš je blo, mama se je morala preselit iz naše hiše, da se je vanjo vselila fotrova nova družina. In jaz. Pol sem mami obiskoval v bloku za vikende, vozil me je fotr. Enkrat sva bla z Andražem na veselici, nič ne rečem, ene tri pive sem popil, precej čez polnoč sem prišeu v stanovanje, mami pa v zrak, da sem pijan. Drugo jutro je še kar vztrajala, da sem bil prepozen, takrat sem pa kar šel, tekel sem čez polje, polno blata, brez bunde – pozimi, Štefan pa za mano. Takrat se še nisva kaj dosti poznala, onedva sta bla na frišno skupi. Je dobr teku, natrenirano, ampak ko me je ujel, sem mu reku, da grem k fotru, naj me kar pusti. In res. Pri fotru ni blo take jebe. Pol sem včasih kar ven spustil obisk pri mami, je imela bolj majhno stanovanje. Pa težila je preveč.
Dobr sem se počutu, ko smo se s fotrom preselil nazaj v našo bajto. Pršu sem nazaj v znano okolje in zacvetel. Rastel sem. Najdel sem Adisa, sva se že od majhnega poznala. On je tud trgovc, neki časa dela, pol je spet brez joba, ga starci živijo, poha pa k lokomotiva. A drgač je pa lep, z belimi hlačami, zmeraj opedenan, superge z znamko pa to. K taprav čifur. Ampak ja, dokler sva se z Adisem preganjala, pa mal po Kulandiji šetala, iskala dilerje, je še kar šlo, fotru tud na misel ni pršlo, da gre z mano navzdol. Včasih sem kar pri Leskovcih prespal; to sta dva brata brez fotra, k je že umrl, mami je pa še lušna, ma novga partnerja, zato pa nima zmerom časa za Matica in Tonija. Enkrat je pol foter pršou pome kar z Janom; Jan je zmerom za akcijo, pa take življenske napotke daje. Fotr je bil pa kar precej zamorjen. Naslov jima je mami povedala, k so to njeni učenci. Ampak mata pa Matic in Toni dobro sobo; kar po zunanjih štengah prideš noter v njuno sobo in nas ni noben motil, k smo zvijal pa še kako litrco vina smo mel zmerom.
Ko se otroc začnejo zavedat sebe in vloge, ki so jo v družinski tragediji odigral, v nekem smislu sploh niso več otroci svojih staršev – saj so jim med tem že »razpadli« možgani. Ne le, da nimajo več istega telesa in ne istega duha, še več! Drugo preteklost imajo, v kateri mene ni. »Razkroj možganov« je posledica življenja v svetu – ki ga razumemo kot umik v svoj svet. Misli lahko grejo dlje od telesa, misli podirajo zidove in razklepajo okove. Pizda, men se je takrat že kar dobr dogajal ta razkroj.
Enkrat sva se z Enotom; ta je tud od dol, zidar, začela zezat, d bi lahko uno bifejsko šipo razbila pa vse cigarete lepo pobrala, jaz bi jih pa pol sošolcem prodajal, sej sem trgovc, tko mal cenej. Ponoč sem sosedo Tajo poklical, kao, kako si kej, pol sem pa fotru reku, da grem mal k cerkvi, k me Taja pa Jerca čakata, tud telefon sem mu pomolil, da je vidu Tajin klic, v resnic sem šel pa precej bolj daleč, kar z long bordom sem se odpelu. Eno me je že čakal, bla je res črna noč, midva sva vsak en velik kamen vzela, pa udri. Sam, pizda, jaz sem neroden in me je šipa, en velik kos šipe, mi je padel v dlan, da mi je skor pol dlani odsekal. Matr, sem kar eno mikico sleku, da sem roko noter ovil, cigarete v ruzak, pa sem šel dam. Drug dan je kri še kar tekla. Sem reku fotru, da sem z bordom padu po asfaltu in mi je kar verjel, pelal me je v zdravstven dom šivat. Pizda, Štefan je pa prec vedu, da to ni asfalt, k rana je bla pa globoka, se je videl, da je ureznina. No, pa so pol počas tud drugi u familji nagruntal, da ni vse čisto. Rana se je kar dobr celila, ampak mene so pa pogruntal, tud nekaj škatel cigaret so najdl v ruzaku, pa sem moral priznat, čist mal, vsega jasn, da ne. Fotr je klicu mami, če me pelje na policijo, mami pa v jok in stok:
»Potem bo imel pa kartoteko, dajmo mu še zadnjo priložnost. Bomo škodo plačali, samo ne ga spravit v zapor, ne bo dobro zanj. Naj raje dela, da bo sam plačal.«
Pa saj so vsi dobr hotl, tud Manja je cvilila :
«Tamal, jaz te ne bom mogla rešit, ne se zajebavat s sodiščem!«
Pa boli mene kurac za sodišče, važn, da sem jaz Enotu plačal pufe od trave.
