Maja Drolec: Le zaljubiti se ne smemo

0
54

Po drami Dobro je, dokler umiramo po vrstnem  redu.

Ogled  predstav v MGL nam je v času pandemije abonentom  omogočen z domačega fotelja. Po dramah Ta obraz in Tišina med nami si lahko te dni ogledamo delo mladega hrvaškega  avtorja Ivorja Martinića; Le zaljubiti se ne smemo.

Dežuje. Dežuje, grozijo poplave, slavnostno odprtje restavracije je odpovedano. Lastnika sta novopečeni par; Janko (Boris Ostan), ki se ločuje od svoje žene Elze (Bernarda Oman) in njegova partnerica; lepa, mlada Nikolina (Iva Krajnc Bagola). Jankov in Elzin sin Paolo odhaja v Ameriko in pričakuje se, da se bo prišel poslovit. Toda to se ne zgodi. Pride tudi Jankova žena Elza, da bi se srečala s sinom.  Janku čestita, da mu je uspelo najti nekaj res lepega in privlačnega, mlado Nikolino, občudovanja vredno.  Elza ve, da je Janko zadnjih dvajset let, čeprav sta bila mož in žena, ni ljubil. In to mu očita.

Ljubezen ugasne.

Elza je zdaj osamljena, ve, da bo  za vedno ostala sama.

 V dvoje je lažje biti človek.

Sin odhaja v novi svet, mož se je od nje ločil.

Življenje je tarot, v kartah vse piše.

V domu za ostarele je obiskala umirajočega tasta. Vsi odidejo v bolnico, a tast umre proti jutru, ko je samo Elza pri njem.

To je drama o poslavljanju, drama o odhajanju, o zapuščanju znanega, kar je zmeraj boleče in povezano z negotovostjo.

Janko je besen na sina, ker se ni prišel poslovit,  srečata se v bolnišnici in Janko razmišlja, da mu ni nikoli rekel tata, v družini niso bili preveč nežni drug z drugim, niso si govorili: »Rad te imam.« V družini so lahko veliko bolj kruti, kot drugi ljudje, ki se ne poznajo. Po drugi strani pa je družina edina trdnost v življenju. Janko besno kriči, da je Paolo gnoj od sina, Elza pa, da je pizda mala.

Janko se Elzi opraviči, ker je vse spremenil.

Pridruži se jim še sinovo dekle Lucija (Lara Wolf Završnik), ki jo je Paolo že pred odhodom zapustil, čeprav ga ima Lucija še vedno rada. Ona ne more z njim v Ameriko, ker skrbi za mamo, vdovo. Tudi denarja nima.

Priča smo pripovedi o človeških slabostih, krhkosti odnosov in nemoči. O strahu pred življenjem in strahu pred spremembami – tako pred neizbežnimi (ločevanje otrok od staršev, staranje, smrt), kot tistimi, za katere se odločimo sami (nova zveza, selitev v tujino).

Avtor se sprašuje, ali imamo pravico do spremembe, čeprav z njo prizadenemo svoje bližnje. Bolečina likov je živa ter seže v srce, obenem pa vliva upanje in moč, humor in avtohumor.