Mirana Likar, avtorica proznih zbirk: Sobotne zgodbe, Sedem besed, Glasovi, Bibavica in romana Babuškin kovček, ki je bil nominiran za nagrado fabula, je napisala svoj drugi roman Pripovedovalec (2020); mojstrsko zgodbo viharnega 20. stoletja.
Glavni junak Nikolaj Šturm, ki v svojem življenju dobi več imen; Wolfgang Fischer, Kolja Nikolajevič, doživlja vojno, a ne umre, doživi visoko starost in razmišlja o življenju in smrti. Bolj ko je star, več spominov je v njegovem samotnem življenju in vse to želi nekomu povedati. Sandra Adamič, vdova, falirana farmacevtka, se mu zdi pravšnja, saj je pripravljena biti z njim, on ji obljubi poroko in vso zapuščino, predvsem svojo izpoved. No, prihrani ji z najstrašnejšimi podrobnostmi. Možakar je res v letih, pripravljen na vse, a bo njeno življenje z višjimi dohodki znosnejše, vleče pa jo tudi *zgodba, ki vliva olje v svetilko Življenja. Pa še vikend na morju, hiša s čudovitim vrtom gladiol in sosedi Nizozemci. Želi, da ga posluša in nekoč to zgodbo zapiše, boji se umreti sam, v dom za ostarele pa ne bo šel.
Šestnajst let je imel, ko je šel v hosto. Bil je komunist. Bil je bister, a delavski otrok, mama Marija Terezija je bila postrežnica pri bogati družini Otta in Irene Blum z ordinacijo in bolnim sinom Karlijem, Nikolajevim sošolcem. Nikolaju je dovoljeno branje knjig v njihovi bogati knjižnici, v knjigah potuje v lepe kraje in lepše čase, celo na morje v Opatijo sta šla z mamo lahko z njimi. Marija Terezija, vdova, brez besed sprejema naročene zadolžitve. Prala je, kuhala, čistila, pospravljala, klala kure. Bila je lepa ženska, vitka, lahko bi bila manekenka, zelo skrbno urejena, ravno tako njen sin Nikolaj.
Oče, železar, umre pred Nikolajevim rojstvom, bil je v prvi svetovni vojni v Nemčiji, aktiven komunist, izvoljen za prvega predsednika partijske celice, član Svobode, večkrat zaprt in v zaporu je zbolel za pljučnico ter umrl. Marija Terezija je sinu privzgojila natančnost, urejenost in delavnost. Nikolaju kot otroku ni bilo jasno, kaj je Smrt, kako je oče lahko umrl, če je imel vsemogočno Revolucijo, ki bo izboljšala svet, a odrasli Nikolaj dobro pozna Smrt. Najbližje ji je v Kavkazu, ko se mu blede zaradi pljučnice in skrbi zanj sovjetska komisarka.
Prvič se je s smrtjo srečal, ko je umrl Karli, ki mu tudi Opatija ni pomagala. Blumova sta prodala hišo z ordinacijo, mame nista več potrebovala, Nikolaj ji je potem že majhen poskušal pomagati z denarjem za preživetje. Rad je delal v knjižnici, saj je lahko tudi bral knjige, slabo izkušnjo je doživel v gostilni, kjer je čistil za pijanci. A tega sramotnega dela ni počel dolgo. Če ne pomaga mami, je na Svobodi v telovadnici, kjer trenira boks, ali bere ali igra violino, pomaga nositi težke »cekre« strankam v trgovini Konzum, med počitnicami obiskuje sorodnike na Koroškem, hodi na skojevske sestanke, zaljubi se v Marjeto, jo pelje v Opatijo, vozi kolute za kino, gleda filme, v deželo pa prihajajo nemirni časi.
Začne se vojna, Marjeta, komunistka, je ujeta. Nikolaj je bil najboljši učenec v livarski šoli, a zdaj v vojni, so šolo zaprli in ker je bil skojevec, je kot sedemnajstletni prostovoljec odšel; v Novo mesto, Zagreb in v težko pričakovani boj proti Nemcem. Kmalu je bil razočaran.
*Sanjal je, da bo postal junak, prisegel je, da bo discipliniran, vztrajen in pogumen, da se bo žrtvoval.. Ni vedel, kaj je vojna, kaj pomeni žrtvovati kri, življenje, povedali pa mu tudi niso, da je vojna drek, kri, živalski strah in izdaja. Ni vedel, da ga bodo izdali čisto vsi, celo lastni voditelji, da bo izdana prisega….Po borbah so kmalu samo še bežali, saj so imeli Nemci nove in nove okrepitve, partizanskih borcev pa je bilo čedalje manj. Zima je še hujša kot poletje, najhujše pa so izdaje. Dezerterji so takoj ustreljeni, a razmere so nevzdržne. Nikolaj zboli za pljučnico. Blede, znašel se je v mehurju, ki ga ločuje od sveta, že njegov oče je zaradi pljučnice umrl, in to ve politkomisar, ki mu pomaga priti čez visoke prelaze v bolnišnico. Z užitkom se je vračal v življenje, pomagal na kmetih.
Spomladi je spet dobil poziv, v nemško vojsko v RAD (rajhovsko delovno službo). V vojašnici je bil dril: telovadba, predavanje, petje nemških pesmi, vojaške vaje. Zna nemško in dela je navajen, ni mu hudega. Dela pri tesarjih, sestavljajo konstrukcije za lesene stavbe. Nihče ne sme izvedeti, da je bil partizan, sicer je svetlolas, visok kot arijec. Mladim Hitlerjevim vojakom so bila obljubljena »nebesa«, v resnici pa rešitve za Nemčijo ni bilo več. Nikolaj pričakuje, da je urjenje pri koncu, da ga bodo poslali v bitko, vse v njem se upira, ve pa tudi, kako se obračuna z dezerterji.
Konec leta 1943, na vzhodni fronti plešejo nori ples… Razmišlja, kako bi prebegnil k Sovjetom. Je čisto sam. Ni vedel, koga naj išče, če bi mu uspelo uiti. Starka mu da mleka, ranjence dovažajo s kamioni z bitk, zmanjkalo je morfija, prihajajo mladi fantje s Hitlerjugenda. Psiha vojakov na tanki črti. Izkoristi trenutek, ko sredi bitke počene za zid neke hiše, dvigne palico z obujkom, znak predaje, da je Jugoslavec, komunist, Slovan, naj ne streljajo. Poznali so Tita, zato ga pošljejo skupaj z drugimi ujetniki na pot. Tisoč nemških neoboroženih mož. Pešačili so dolgo, skoraj brez hrane in vode. Bili so v taborišču.
* Name je prišla kazen za stvari, za katere se mi še danes zdi, da jih nisem naredil, naredili so jih drugi, a o tem nima smisla razpravljati… Najhujša je bila lakota. * Preživeli bodo le tisti, ki jim bo uspelo natančno opazovati…sestradani tovariši so nevarni. Zdrave so poslali na delo, mnogi so umrli, saj jim hrane niso delili, trupla so bila obžrta. Martinček v pesku je pomenil pravo pojedino. Ujetniki so bili nevarni drug drugemu. Nikolaj se je javil, ko so iskali ljudi, ki znajo nemško in rusko. Peljali so ga v hišo, kjer je jedel in prevajal in katalogiziral zemljevide, nemške specialke. Spet so morali na pot.
Bil je na vlaku, v vagonu je malo hrane, kuhanega zdroba, stenice, človeški iztrebki, Nikolaj se uči jezika in poskuša ostati miren. Prišli so na Kavkaz. V taborišče, da bodo gradili cesto. Nikolaj se takoj javi skupini, ki postavlja barake. Z lesom zna delati, je zelo natančen, vodi ekipo, imeli so hrano, spet je začutil samega sebe, svoje telo. Potem je gradil cesto, ob miniranju je bilo veliko prahu, zato je zbolel. Pljučnica. Dolgo časa je zanj skrbela komisarka: drobna, temnolasa, črnooka. Zagrizena komunistka, ki se je odpovedala svojim staršem za cilje, da je Stalin oče vseh delovnih ljudi. Hotela je popolno pripadnost sovjetski stvari in delavskim množicam, hotela je celo na fronto, a so jo zavrnili. Nikola, skojevec, ji je bil všeč. Peljala ga je v majhno cerkev, kjer so on in še nekateri jetniki (Nizozemec, brusilec diamantov) ustvarili talilnico, izdelovali so tudi lične izdelke, kot so krožniki, značke za tanke. Vsak dan se je dobival s komisarko, ki je zavlačevala njegov odhod domov, kajti vojne v Evropi so se končevale, on pa je spet gradil barake, komisarka je zanosila, hotel je domov, ona pa je imela načrte. Postal je skladiščnik, zadolžen za rezerve hrane. Postal je pomočnik komandanta, odgovoren, z novo uniformo, z milom, kultiviran človek.
Ko je komandant dobil otroka, ga je prišel prosit za skodelico sladkorja, da si žena opomore. Bil je razdvojen; če bi mu sladkor dal ali pa odrekel, lahko je kaznovan, da ne bo nikoli šel na vlak za domovino. Dal je sladkor, a ga je bilo strah. A spet je moral na pot, pa ne domov, v Tbilisi v Gruzijo. Učenje prepoznavanja človeške psihe, saj mnogi iz vojne odnesejo skrivnosti. Ni se smel striči in briti. Izurjen je prišel nazaj v taborišče. Zaznal je, po očeh sojetnikov, da skrivajo v robovih oblačil zlato. Ob osvoboditvi so taborišče najprej zapuščali Nizozemci, in njegov prijatelj iz talilnice v cerkvi mu da za spomin zlato cigaretnico in dva zlata prstana. Seveda ga takoj dobijo in pokvarjen je njegov ugled. Tudi komisarka ga preskusi, ko podari enega izmed prstanov njuni skupni prijateljici. Ko odhaja kot ruski vojak, ima v torbi z dvojnim dnom vse tri zlate predmete, ki mu jih vrne komandant. Na vlaku ga je strah. Pride v Zagreb, nato v Slovenijo, ljudje ne marajo Rusov, saj se jih bojijo, zato mrko zrejo vanj.
Na domači postaji – ruševine. Nobenih rož. Pričaka ga Korel Ajdovec-skojevec, ki ga usmeri na novi naslov, kjer zdaj živi mati Marija Terezija. Uresničile so se ji sanje, saj je njen otrok živ. Dom je urejen, materi izroči zlatnino, a se je ne dotakne, skrijeta jo v zemlji, uniformo pa zažgeta, *zlato in besede je treba zakopati.
Potem se je živelo težko, hrana na bone, revščina. Skojevski in partizanski tovariši, ki so preživeli, so bili heroji, on pa bi utegnil obveljati za izdajalca. Skupaj s Korlom sta ustanovila valjarno, saj železarna deluje in je bila državna last. Nastopi obdobje Informbiroja, Stalin izključi Jugoslavijo in Tito se usmeri na Zahod, izpustijo vojne ujetnike, Nikolaj pa spet dobi dopisnico, na kateri je obvestilo o obveznem vojaškem roku. Odide v Bilećo. V Bosno. Vodi skladišče, vse je natančno urejeno, a zameri se majorju in zaradi tega zamudi materin pogreb.
Ko je vojaščine konec, skupaj s Korlom v Tripoliju ustanovi jeklarno in valjarno, v Bengaziju pa tovarno plastičnih mas. Tudi v Libiji ima svoje premoženje, saj v Libiji postavijo železarno.
Nikolaj se je upokojil, odšel…. Sandra je izpolnila njegove želje.
Napisala: Maja Drolec