Kamniška knjiga: pesmi, zgodbe in pričevanja
Izbral in uredil Vlado Motnikar
(Ljubljana: Slovenska matica, 2014)
Pri Slovenski matici so izšle: Ljubljanska, Mariborska, Tržaška, Celjska, Celovška, Ptujska, Novomeška, Kranjska, Goriška, Črnomaljska in Metliška, Slovenjgraška in Kamniška knjiga.
Kamnik je v daljni pretekli zgodovini (1689) predstavil že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
Kamniška knjiga je namenjena leposlovju in osebnim pričevanjem v besedi in sliki Kamnika in okolice; od Jurija Japlja (prvi prevod Svetega pisma za Dalmatinom), zgodbe o rokovnjačih iz Črnega grabna, legenda o Kamniški Veroniki, Trdinove Bajke in povesti.
Številni slovenski slikarji so Kamničani; oče in bratje Koželj, Radivoj Petelin Petruška, pesnik Fran Albreht, general in pesnik Rudolf Maister, igralka Marija Vera, muzejski zbiratelj Josip Sadnikar- mecen Maksimu Gaspariju, pesnik Oton Župančič je prihajal na grad Zaprice in tam prevedel Veroniko Deseniško, v Kamnik sta zahajala Fran Milčinski in Juš Kozak, ki sta tu našla navdih za pisanje. Kamničan je tudi slikar Miha Maleš – intimist in svetovljan. Še dandanes uporabljamo kuharske recepte v Kamniku rojene Felicite Kalinšek. Mnogo romanov v slovenski literaturi je prispeval Ivo Zorman, eden največjih slovenskih lirikov je Kamničan France Balantič.
Po vojni so živeli in delovali: France Pibernik; pisatelj in kritik, slikarji: Maleš, Lipovec, Lojze Perko – njihov motiv je velikokrat Mali grad. V Kamniku je zelo aktivno alpinistično društvo: Tomaž Humar, Vlasto Kopač, Vlado Habjan, Tone Škarja, Josip Wester.
V davnih časih je bilo na tem mestu, kjer stoji danes Kamnik, jezero, ki se je imenovalo Sveti Jurij na jezeru, med Starim in Malim gradom je bil nekoč hrib, ki ga je močna povodenj preplavila in kamenje je odplaknilo vse do Homca, kjer danes stoji Homški hrib.
V jezeru je živel po legendi mamut, zato imamo še dandanes v Kamniku Mamutov most, na Malem gradu pa je živela skopa graščakinja Veronika, ki je zakopala zaklade, Veroniko imamo še vedno v kamniškem grbu.
Okusil bom spet sok planinskih trav,
spomini nanj skelijo kakor rane,
ki jih zastrupil dolgih cest je prah.
Domači kraj, kako mi spet bo drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom med njimi tih zaspal.
/Sen o vrnitvi; France Balantič/
