Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Hannah Ardent; Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla
Prevedla Polona Glavan
Beletrina, 2025
Hannah Arendt (1906 – 1975) ameriška politična teoretičarka in filozofinja nemško-judovskega izvora. Kljub temu, da je pogosto opisana kot filozofinja, je sama zavračala to oznako. Menila je, da se filozofija ukvarja s “človekom v ednini”. Njena dela so: Vita activa, Kaj je filozofija eksistence? Izvori totalitarizma, Resnica in laž v politiki, Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj v političnem mišljenju, Eichmann v Jeruzalemu, Kaj ostane? Ostane materni jezik, Heideggrova volja do ne-hotenja, Pisma : Hannah Arendt – Martin Heidegger, Razumevanje in politika, Težavnosti razumevanja.
Knjiga Eichmann v Jeruzalemu temelji na reportažnih prispevkih filozofinje za časopis The New Yorker s procesa, na katerem so leta 1960 sodili nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu.
Med sojenjem Adolfu Eichmannu je Hannah Arendt izumila frazo “banalnost zla«. Z njo je opisala Eichmannov fenomen. Kraj dogajanja v knjigi je sodišče v Jeruzalemu, nastopijo 3 sodniki (glavni sodnik Mose Landau) in 1500 dokumentov v Hiši ljudstva (Beth Haamm). Izraelski predsednik David Ben-Gurion da pripeljati Adolfa Eichmanna iz Argentine, kjer se že nekaj let skriva pod drugim imenom. Sodišču predseduje Gideon Hausner, državni tožilec, Eichmannov zagovornik je bil dr. Servatius. Proces je podoben drami; oba se začneta in končata s storilcem, ne z žrtvijo. Knjiga želi povedati svetu, da ni le nacistična Nemčija odgovorna za uničenje 6 milijonov evropskih Judov. S procesom so odkriti tudi drugi nacisti, nekateri v povezavi med nacisti in arabskimi voditelji. (Richard Baer, poveljnik Auschwitza, Frantz Novak, dr. Otto Hunddsche, Hermann Krunney – lekarnar, Gustav Richter, Willi Zopf, Otto Bradfisch, Joseph Leathaler, itd.)
Po besedah psihiatrov je bil Eichmann »človek, obseden z nevarno in nenasitno slo po ubijanju, perverzna, sadistična osebnost«, sicer se je zavedal zločinskega značaja svojih dejanj. Eichmann je bil rojen 1906 v Solingenu v Porenju, pisal je spomine. Ni dokončal nobene šole, delal je kot trgovec, poročil se je zaradi vstopa v SS (1939), delal v naftni družbi. V tem obdobju je prelomni dogodek; Kristalna noč ali noč razbijanja stekla v izložbah. Eichmann nastopi kot pripravnik pri judovskih zadevah – judovski preporod.
Eichmann se ni čutil krivega za poboje, rekel je, da bi rad sklenil mir s svojimi nekdanjimi sovražniki. Do l. 1941 je štiri krat napredoval in poznali so ga kot »mojstra«, ki je znal seliti ljudi. Njegovi nadrejeni: Müller, Himmler in Hitler (za katerega je z občudovanjem povedal, da je fürer 80 milijonom ljudstva, zato se mu je podredil.)
Z-Nemčija je izplačala Izraelu visoko vojno odškodnino. V članku, ki je bil kasneje razširjen v knjigo, ki je izšla leta 1963, se je Ardentova vprašala, ali je zlo radikalno, ali preprosto pomanjkanje razmišljanja, tendenca navadnih ljudi, da upoštevajo ukaze in se podrejajo masovnemu mnenju in mišljenju, brez kritičnega mišljenja o posledicah svojih dejanj ali njihovi odsotnosti. Bila je zelo kritična o načinu sojenja v Izraelu in do nekaterih judovskih voditeljev med holokavstom. Zaradi svojega ostrega pogleda so bili njeni nazori predmet kritik. Njena dela pa zaradi ostrega pogleda niso bila prevedena v hebrejščino do leta 1999.
Eichmann utegne biti po mnenju Arendtove vsakdo, ki v spletu nesrečnih naključij pristane na to, da postane voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja. Po drugi strani velja ostra analiza Arendtove tudi sodišču v Jeruzalemu, ki je po njenem zgrešilo svoje poslanstvo s tem, da ni zasledovalo Eichmannovih dejanj, temveč v prvi vrsti judovsko trpljenje, prikazuje antisemitizem po evropskih okupiranih državah, zapisuje, kako so se Danci uprli, sam kralj je iz protesta nosil Davidovo zvezdo, kako so Bolgari zavrnili kakršnokoli deportacijo Judov iz države, kako so Italijani »goljufali« z neizvajanjem antisemitskih zakonov, Romuni, po drugi strani, pa so se iztrebljanja Judov lotili tako zverinsko, da je protestirala celo SS!
Eichmann, ki je bil odgovoren za genocid nad Judi po vsej Evropi, na sojenju pa je dejal: »Nikoli nisem dal ukaza, naj ubijejo Juda, ali ukaza, naj ubijejo Nejuda.« Tožilstvo ni razumelo množičnega morilca, ki ni nikoli ubijal (nemara sploh ni imel poguma ubijati), se je vseskozi trudilo, da bi mu dokazalo umor. V Eichmannovem prepričanju je bilo, da se je Hitler že septembra leta 1939 odločil za poboj poljskih Judov. Eichmann je kriv, toda njegov zločin ne izvira iz sovraštva do Judov, ampak iz želje po osebni promociji, ki pa ni segla prek polkovniškega čina v SS. Eichmann se brani kot »žrtev prevare.« 15. decembra 1961 so ga obsodili na smrt, pritožbi niso ugodili, 31, maja 1962 so ga obesili.
Namen Eichmannovega procesa je, da bi prinesel pravico. Ni potekal v Nürenbergu, ker je Eichmann zbežal v Argentino. Ko so Judje dobili svojo državo Izrael, so imeli enako pravico sojenja (v svoji državi) za zločine proti svojim ljudem.
Tema te knjige je poročilo o procesu, njen glavni vir pa zapis sodnega postopka.
Spoštovani bralci, Poročilo o banalnosti zla z naslovom Eichmann v Jeruzalemu je izdala založba Beletrina.
