Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Kozma Ahačič; KA
Cankarjeva založba, 2025
Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar, je avtor več knjig in učbenikov ter slovnic, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in raziskovalec v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z zgodovino jezikoslovja in zgodovino jezikovne rabe. Je urednik portala Fran, sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja in urednik revije Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies. Je pisec sodobnih šolskih slovnic, kolumnist in ljubitelj glasbe. Pri Mladinski knjigi je leta 2021 izšla izvirna bibliofilska izdaja Stati inu obstati.
Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča nista le začetnici njegovega imena in priimka, ampak imata tudi druge pomene. Dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Avtor v predgovoru h knjigi KA z naslovom Rdeče bombice razmišlja, da človek potrebuje le dva nalivnika; enega za temno modro tinto, drugega za rdečo. V sodobnem času pišemo na računalniške tipkovnice, a tako pisanje ima manj duše, izdelovalci bombic pa izdelujejo različno kvaliteto. Ko zmanjka rdečih bombic, jih najdemo v zakotni trgovini in jih naročimo veliko, ker se ne moremo ločiti od njih. Včasih nam kakšna stvar v življenju ne pomeni tako veliko, a zanjo porabimo ogromno časa, ker njen pomen pokaže šele njena odsotnost. Tudi s spomini je tako; lahko nas še dolgo spravljajo v smeh ali celo v jok. Tudi z nostalgijo je tako. Škoda je, ker za nas nepomembne stvari postanejo temeljni del naših življenj. Vse popularnejša so družbena omrežja, ki našo pozornost ohranjajo z nepomembnimi vsebinami. Kako pomembna so npr. pisma vojakov, a le zaradi časa, v katerem so nastala.
Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Pomen besed je za človeka velik; pri vsakdanjih pogovorih, če nas nekdo ne pozdravi, iščemo pozornost pri drugih ljudeh.
Za vsakega človeka je zelo pomemben počitek (lovljenje zareze v ritmu vsakdanjosti, lovljenje premora, drugačnosti, ki ti daljša pot naprej).
Ločila slovenskega pravopisa. Vejice v pisanju prinašajo mir; so kot prestavne ročice pri vožnji z avtomobilom, sicer pa so vejice zelo povezane z znanjem skladnje (odvisniki in priredja). Podpičje uporabimo tedaj, če je kaj nedorečeno, pri podpičju se ustavimo nekoliko dlje kot pri vejici. S pisanjem na roko še vedno lahko napišemo najbolj prijazno sporočilo. Napisati kratko, a vsebinsko primerno besedilo je velik izziv. Slovenščino zapisujemo z gajico, ki je zelo estetski zapis – podoba je pomembnejša od doslednosti pri zapisovanju. Sčasoma se oblika zapisa spremeni – (kar je bilo zapisano pred šestdesetimi leti, je danes dokaj zastarelo). Avtorjeva pisava se lahkotno sprehodi od vejic, pik in podpičij do vesoljskih razsežnosti časa, od tišine starih vrtov do hrupa družbenih omrežij, od starodavnih hieroglifov do zvočnih pokrajin sodobne popularne in eksperimentalne glasbe. Vse to neopazno prepredajo aktualna vprašanja slovenskega jezika. Bralec se ves čas počuti tako domače – kot presenečeno, najsi gre za znanstvene podatke ali skrivnostne, skoraj neizrekljive plasti človeškega duha.
Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde “nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.” Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski “scvrti možgani” primernejša besedna zveza od angleške “gnitje možganov”. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, “se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …” Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti.
Poudarjanje naše majhnosti je zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado.
Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velika težava, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti “slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.”
Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih “piflanje” pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. Znanje slovenščine je tudi zelo odvisno od dobrega učitelja. Biti dober učitelj/učiteljica slovenščine je stalen izziv in poslanstvo. Učitelji morajo biti razgledani (obiskovati morajo gledališča, brati literaturo), da jih učenci spoštujejo in so jim lahko vzor. V modernih časih je najslabše, kar se je zgodilo: vdor staršev in prava v šole in podcenjenost učiteljskega poklica.
V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado.
V več kolumnah se avtor kritično spopada s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj “bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost“. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. “Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,” je prepričan.
V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. “Vsak od nas mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak,” vztraja.
V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je “edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni“. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litije do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.
Ahačičev oder je širši od samega jezika: tu so glasbene plošče, izgubljene knjige, pozabljeni albumi, digitalno »cvrtje možganov« in Tabula smaragdina; tu so žuželke, ki živijo več let za en sam polet, in učitelji, ki s potrpežljivo domišljijo odpirajo mladim okna v svet, ki je vselej tudi svet jezika. Skoraj vsako poglavje skriva droben zasuk – kratkočasen, duhovit ali meditativno globok, vsaka stran pa kar vabi k drugačnemu, širšemu pogledu na svet. V času, ko je v ospredju tisto, kar lahko kupimo, je dobro imeti v mislih vrednost tistega, česar ne moremo. Napaka je pogoj za obstoj vsakega jezika. Smeh je lahko pomembno orožje, kadar hočemo stopiti korak naprej in zagledati tudi tisto, česar nikakor nočemo videti. Avtor razmišlja o gledališkem jeziku; raba kletvic in vulgarizmov v gledališču vsakomur lahko pomeni drugače; kot pristen lik ali pa neotesanca). Najbolj inovativen je knjižni jezik, ki ga tudi najlažje razumevamo. (V slovenščini se uporablja sleng ali žargon, pogovorni jezik ali narečje). Pomen besed je za človeka velik; pri vsakdanjih pogovorih, če nas nekdo ne pozdravi, iščemo pozornost pri drugih ljudeh. Za vsakega človeka je zelo pomemben počitek (lovljenje zareze v ritmu vsakdanjosti, lovljenje premora, drugačnosti, ki ti daljša pot naprej).
ZRC SAZU praznuje sedemdeseto obletnico smrti Frana Ramovša, ki je ustanovil SAZU, 1938.
Usodo vsakega ustvarjanja zaznamuje vztrajnost, prostor ustvarjanja in povezavo prostora ter ustvarjanje z jezikom. Avtor Kozma Ahačič je ustvaril knjigo Stati inu obstati, (CZ, 2021, 2024) Imeti besede pomeni imeti jezik. Da bi besede živele, jih moramo uporabljati. Če je glasba ali literatura dobra, potem nad njo nima smisla obupati, včasih potrebuje svoj čas, včasih potrebuje veliko časa. (Marcel Proust; Iskanje izgubljenega časa.) Vsak pomen besede je pomemben. Mnoge besede v spreminjajočem se svetu zdrvijo v naš jezik, a prav tako hitro se od njega tudi poslovijo. …«Nisem vedel, kje je pot, ki bi jo šla. Vsak korak na ledu žge oba. Čustva: tu so – a ne vem več, kdo je njihov gospodar. Ločim dobro, slabo, levo, desno, a prav vse beži. Svet uhaja času, led me žge v kosti.« Brayan Ferry; Which Way ti Turn (album Mamonna, 1994)
Jezik ni samo zapis govora ali misli, ampak je tudi način razmišljanja. Herman Koroški je že v 12. stoletju zapisoval in prevajal iz arabščine v latinščino. Smaragdna tabla: »Kar je spodaj, je enako tistemu, kar je zgoraj. In kar je zgoraj, je enako tistemu, kar je spodaj.« – citat ezoterične literature.
Slovenščina je velik jezik, moramo pa jo uporabljati. Jezikovni pripomočki; Fran, Franček, Franja, Jezikovna svetovalnica in Terminologišče.
Poezija lahko preizkuša zmožnost jezika kot nekakšen laboratorij.
Spoštovani bralci, knjiga esejev Kozme Ahačiča; KA je izšla pri Cankarjevi založbi.
