Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Annie Ernaux; Leta
Didakta, 2010
Annie Ernaux, francoska pisateljica, profesorica književnosti in Nobelova nagrajenka za književnost. V slovenščini je na voljo ena sama njena knjiga; sicer pa jih je napisala čez dvajset, predvsem avtobiografske vsebine.
Leta; gre za avtobiografski roman, napisan v tretji osebi ednine, ki po splošni kritiški sodbi sicer velja za njeno najboljše, najpomembnejše delo. V romanu, ki velja za njen opus magnum, nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para. Avtorica prek množice kulturno specifičnih elementov pričara svojevrsten vpogled v francosko družbo po 2. svetovni vojni vse do danes. »Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več.« Pisateljica bralce popelje po svojem svetu, ki nas prevzame s preprostostjo in iskrenostjo. Njen svet ni svet idile; včasih je hladen, nepredvidljiv in nestalen, a je predvsem njen. Svet, za katerega, tako kot mi vsi, ne želi, da bi kadarkoli izginil.
Veliko vlogo v romanu ima ženskost; ženska, ki je zasenčena z moškim, – materinstvo in ustvarjalnost se zdita nezdružljiva, več ji pomenijo svobodna zveza, da bi ženska s pomočjo tabletke postala svobodna, tako kot so svobodni moški, a pari so imeli od nekdaj višji družbeni status kot samski… «Ženska brez moškega je kot riba brez kolesa …«; bančni račun, hladilnik z zamrzovalno omaro, štedilnik, pomivalni stroj; to so bila šestdeseta …. Beatli so oznanjali čisto veselje…, njo pa je bilo strah, da bi živela, ne da bi se življenja zavedala; raje se je odpovedala vsemu, ob čemer bi se ji strlo srce, če bi to po naključju zgubila.
Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja (hlače na zvon), politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.
Avtorica ima neko posebno afiniteto do komentiranja vzhodnega in zahodnega sveta in ločnice, ki naj bi potekala med njima … vzhodnjaki smo zanjo, in kljub temu, da imajo njene junakinje vzhodnjaške ljubimce, kot jim pravi, še vedno skoraj “divja” vrsta, ki ni potrošniško izobražena, ne pozna prave demokracije, ima poseben odnos do predmetov in tudi do denarja … hkrati je kritična do Francije in Francozov, tudi glede tega, kako nikoli niso sprejeli ljudi iz bivših francoskih kolonij …
Njen komentar na račun vojne v Jugoslaviji gre približno takole: “Jugoslavija je bila v ognju in krvi, krogle nevidnih ostrostrelcev pa so na ulicah risale črte. In čeprav so granate ena za drugo ubijale mimoidoče, zmlele v prah tisočletne mostove, čeprav so stari “novi filozofi” opozarjali na dogajanje in da bi v nas zbudili sram do onemoglosti ponavljali, da je “Sarajevo le dve uri stran od Pariza”, se nismo mogli otresti izčrpanosti, preveč čustev smo ob nepravem času porabili med zalivsko vojno. Zavedanje se je skrčilo. Zamerili smo Hrvatom, Kosovcem in drugim, da se med seboj pobijajo kot divjaki, namesto da bi nas posnemali. Nismo čutili, da živimo v isti Evropi kot oni.” Pomenljiva misel, ki jo lahko beremo: »Star bom petdeset let, skrajni čas je že, da se spoznam.« (Henry Brulard)
Spoštovani bralci, vsi koščki romana, ki ga je izdala založba Didakta, kličejo po dobrem branju!
