Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Vanja Radaljac; Prst v prekatu
Litera, 2024
Vanja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Druga knjiga, hibridno esejistično-prozaistično delo z naslovom Puščava, klet, katakombe (2026, Litera). Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima, kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos do Drugega.
Roman Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj “knjige podgobja” in “knjige korenine”. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se prej ali slej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat.
Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh postavi pred svojevrsten preplet proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti.
Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti izpodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost, saj je omenjana žgoče aktualna problematika romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke. Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi “bitji iz tujih svetov”. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko.
Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k “osvoboditvi živali”. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje “misijo”. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih “pernatih fragmentirank.” Sanja Erjona in na nedotik, kar je ostalo med nama kot ruševina prvega zidu, ki nama ga je postavil.«
Ji lahko psihološka projekcija Luxa – na katerega misli -, odsotnega prijatelja, pomaga skozi labirint lastnih senc? »Težko mi je, prej sem bila tolikokrat odlomljen košček asfalta ob robniku cestišča.« Višja si najde novo zaposlitev (V knjigarni pri Emi ima najraje knjige, knjige, v katerih čarovnice ne gorijo.), obesFrido pa celo nov dom pri Fe, Emi in sestri Taliti, ki so predani proživalski aktivisti oz. aktivistke in hkrati nebinarne osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival, njena nova družina jo odvežejo od boleče preteklosti ter zastrašujoče prihodnosti in jo povlečejo v sedanjost. Lahko skupaj odkrijejo drugačne načine celjenja sveta in povezovanja z njim? Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo ozaveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj “karneval” v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo tako, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti.
Prst v prekatu se ukvarja z vprašanji ljubezni, specizma, ekologije, poliamorije, kvira, smrti, bolezni in »norosti«. Višnji po odhodu od Erjona smrt preprečuje le misel, da mora poskusiti do konca izpeljati, kar sta si z Erjonom zastaviti; vreči kamen med zobnike morilskega stroja. pa je to sploh mogoče – posebej če si tudi sama njegov del? In če se ti ustavi telo? Tako kot babici Jožefini, ki je bila premehka za ta svet. Je v predapokaliptični, krvavi realnosti mogoče vzgojiti ljubezen, ki raste izven uničujočih okvirov stroja – in ali ima ljubezen sploh kakšno moč; ali pa je to tista od zgodb, ki je sprhnela? »Mislila sem na Matildo in na to, da moja bit še ni izpraznjena in da si je ne pustim izpraznit in si ne pustim pozabit, da je nekaj večje, večje, večje, tako kot je govoril tudi on, dokler je še lahko govoril o luni, kadar sva ležali pred prikolico in je pihal veter. Večje. In zato sem šla.«
Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno “znotranjščino” skupaj z njo vstopamo skozi “zrcalo” in potem sestopamo v globino “kristalnega jajca” do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne “gnoj”, ki se je nabral, teči “nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa”.
Tako se zgodi, da se “še en krog steče v svoj začetek”, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč “šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo”.
Prst v prekatu je žanrsko hibriden roman (meša družinski, aktivistični, Bildungsroman in znanstveno-fantastični, utopični roman). Takšen ni zaradi veselja do žanrske literature ali do tehničnega poigravanja z njo, ampak zato, ker različne žanre romana uporabi kot orodje za to, da skozi fragmente oblikuje videnje in komentar sveta.
Roman pred bralca postavlja alternative patriarhalnih, na polaščevanju in ljubosumju zasnovanih partnerskih ali ljubezenskih odnosov.
Roman je bil nominiran za nagrado kresnik 2025.
Spoštovani bralci, roman Prst v prekatu je izdala založba Litera.
