Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Mojca Straus Istenič; Roža ovijalka
Kulturni center Maribor, 2024
Mojca Straus Istenič (Maribor), inženirka, žena, mama, prodajalka, vodja, svetovalka, prijateljica, trenerka, coachinja, podjetnica, mentorica, babica in še bi lahko naštevali. Njen prvi roman iz trilogije Ženske, ščurki in macesen z naslovom Roža ovijalka je prejel prvo nagrado na natečaju Novi roman 2024, založbe Kulturni center Maribor. Drugi roman je že napisan in bo predvidoma izšel poleti 2025.
V nagrajenem romanu nam pisateljica prikaže proces osamosvajanja, lahko bi rekli feminizma, skozi katerega mora protagonistka Fani. Čeprav na začetku lahkotno, skorajda idealno zasanjano dekle prehaja v status poročene gospe, se iz primeža prelevi v kritično žensko, ki ni več samo žena in mati. Roman nam prikaže pomembno sporočilo, kaj pomeni biti ženska in za kaj vse so se ženske borile že pred skoraj stoletjem. Kritičnost in trdoživost sta ključni komponenti, ki ju nosijo ženske.
Roman seže v čas 1931 v Mariboru, prikazuje malomeščanstvo, ki v sebi skriva mnogo pasti in prikritega nasilja. Zastavljeno je pomembno vprašanje o feminizmu, strahotah druge svetovne vojne, mnogih smrti, izgubah, bolezni. Zgodba je prikazana skozi prizmo zgodovine in takratnega meščanstva, ki je počasi začelo izgubljati svoj status. Nastopajo tri ženske (Fanika – mlajša hči, mama Pepca in starejša hči Ženja – ki želi biti neodvisna, emancipirana), vsaka zase odseva drugačen ženski odziv na patriarhat. Mama je povsem usklajena s svojo vlogo tako v družbi kakor v družini (njen mož je sodnik, ponosna je nanj, tudi materialno so preskrbljeni, a le do sodnikove smrti), Fanika pa, takrat še otrok, o tem niti ne razmišlja. Niti ji ni pomembno. Ženja je tako najnaprednejša od vseh treh. Jasno vidi ukalupljenost mame in se bori, tako za svojo kakor tudi za Fanikino, osvoboditev izpod jarma družbenih pričakovanj v širšem smislu in pričakovanj mame v intimnejšem družinskem smislu. Je tudi edina, ki o problematiki položaja žensk jasno razmišlja in spregovori. Ne razmišlja, da je zapustitev zaročenca tragična, saj je kruto zapustil dekle, ki z njim zanosi. Tudi svojo sestro opozarja na njegovo hladno preračunljivost. Obe, mama in Ženja, sta nekakšno nasprotje Fanike, ena kot izsanjani ideal lahkega življenja in druga kot moteč klic k boju in delovanju.
Skozi lik Pepce je na kratko orisana tudi ta plat patriarhata – ženske, ki so tako močno prežete s patriarhalno miselnostjo in vrednotami, da postanejo njegov ključni del. V svoji popolni predanosti se trudijo k vdaji pritegniti tudi druge ranljive, nežnejše, predvsem mlajše ženske – hčere, vnukinje, nečakinje, sosede. To je še dandanes močno prisotno in, žal, gre z roko v roki z oživljanjem drugih tradicionalnih vrednot, ki jih nekateri politiki tako radi navajajo v svojih programih. Mnoge ženske igrajo vlogo, za katero menijo, da jim je predpisana s spolom, druge – morda kot Fanika – le iščejo lažji način preživetja, spet tretje pa so, dopustimo jim to možnost, mogoče celo avtentične. Fani in Jožefi – Pepci predstavlja hiša, ki prerašča v simbol celotnega dela in dojemanja sveta okoli njih, bistvo življenja. Za razliko od Ženje, ki deluje širše (celo izseli se v Avstralijo po razhodu od Staneta in smrti njunega sina), sta tako Fani kot njena mama obe usmerjeni v domače okolje. V okviru tega mikrokozmosa iščeta svoje zmage in potrditve. Svet okoli njiju ju zanima samo, če vpliva (in včasih prav grobo vdira) v njun dom, s tem pa v njuno življenje.
Tone je nemoralnež. Trd, grob in brezbrižen, zna predvsem zavajati, ženo zaničuje, zmerja, ima ljubimke, celo med svojimi otroki dela razlike. Od kod izvira ves njegov odpor do nežnega in dobrega? Fanike že pred zakonom ne gane kaj dosti niti Tonetov odnos do nekdanje ljubimke Nežke in njunega mrtvega otroka, najpomembneje zanjo je, da bo postala žena …
Roman je napisan s Fanikinega zornega kota, in tudi ona na mnoga vprašanja nikoli dobi ustreznega pojasnila (svojega moža bi celo zagovarjala, če le ne bi bil tako grob do nje): Tone je eden izmed treh bratov, ki nenehno tekmujejo za očetovo naklonjenost. Mama je sicer živa, a v Tonetovem govoru nikoli ni prisotna, tako da lahko razumemo njeno mesto v družini kot manj pomembno ali celo nepomembno. Oče mu je odrekel izbiro zaželenega poklica, kar Toneta še v kasnejših letih pekli in je vir njegovega ljubosumja na brata. Omenjena je tudi sestra, ki je kot mlado dekle storila precej grozovit samomor. Je bila tudi ona kot mama nevidna? Kaj še je v Tonetovi primarni družini tako hudo narobe, da jih je vse zaznamovalo?
Izobrazba za ženske proti patriarhatu v tem romanu ne pomeni kaj dosti, predvsem za Fani, ki opusti gimnazijo in se raje poroči. Čas vojne pomeni prelome, spremembe, rušenje starega in vzpostavljanje novega. Za Faniko pomeni začetek njenega prebujanja. Preboli smrt svoje hčere, kruto posilstvo, grobosti moža, slab odnos s sinom …., a še vedno ima veliko ljubezni, da pazi na dekle z Dawnovim sindromom in še na kopico le-teh. Če se je pred vojno še lahko predajala obdobjem otožnosti, je vojni čas od nje zahteval dejavnost, odločitve, vztrajnost. Ko ostane sama, po smrti matere, Toneta, najboljše prijateljice, se postavi na svoje noge, kupi avtomobil in odpelje svoje v Prokuplje, kjer je doživela vrsto strahot, a tam jo čakajo prijateljice, ki so ji rešile življenje
Spoštovani bralci, roman Roža ovijalka je izšel pri založbi Kulturni center Maribor.
