Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tanja Mastnak; Sibirija
Mladinska knjiga, 2024
Tanja Mastnak, slovenska likovna teoretičarka (1962, Ljubljana) je doktorica umetnostne zgodovine, doktorica historične antropologije vizualnega, predavateljica, likovna kritičarka, kustosinja in avtorica na literarnem področju. Z doktorsko disertacijo Kreativni potencial obrobnega: ženske v likovni umetnosti (2001) je prvič v Sloveniji povezala feministično teorijo z umetnostno zgodovino. Sodelovala je tudi pri ustanavljanju revije za ženske študije in feministično teorijo revija Delta ter pri zamisli in izvedbi Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk.
Njeno delo sega od raziskav pop kulture, do feminističnih študij in pedagoških raziskav. Na literarnem področju je avtorica ustvarila nekaj radijskih iger, najbolj znana je Onkraj dotika (Radio Slovenija, 2001). Leta 2020 je izšel njen mladinski roman Alternativni ukrep, leta 2024 pa roman Sibirija.
Roman Sibirija je mistično potovanje po Sibiriji. V ekipi raziskovalcev šamanizma se med potovanjem po Sibiriji, daljnega leta 2002, potovanje morajo prijaviti kot turistični izlet s konji; fotograf Gašper, knjižničarka Ada, prof. etnologije na ljubljanski univerzi Karl in vodja odprave etnologinja Zoja, ki piše članke v revije za antropološke študije. V Sibiriji se jim pridružita še Viktor Aleksejevič; predstavnik turistične agencije, in Olja, kuharica poleti, sicer učiteljica. Uspe ji odpotovati v Slovenijo, kjer je življenje manj naporno kot v ruskih stepah. To so po eni strani tipični predstavniki nevrotičnih humanistov, po drugi strani pa individualisti z jasno opredeljenimi in rahlo karikiranimi posebnostmi. Prvoosebna pripovedovalka Zoja (Sofija), »veličastna, ponosna jaz, mati in urednica, želena ženska iz urejenih okoliščin, zmagovalka in razvajenka«, se sooča z znamenji svojega staranja, moževe nezvestobe in hčerine adolescence, asketski in presušeni neješči Karel je primoran v raziskave tradicionalne kulinarike slovenskih pokrajin, njegov asistent tik pred odhodom zboli za noricami, pustolovski fotograf Gašper pa je večni popotnik, ki »vsakič, ko se oglasi doma, naredi še enega otroka, potem pa se gre spet potepat«. Edina, ki se je komičnost niti malo ne prime, je knjižničarka Ada, krhka, eterična rdečelasa lepotica, lebdeča v svojem lepodušnem mehurčku in predobra za ta svet. Že od mladih let je bila pripravljena na to, da bo postala pripravnica šamanka. Domov v Slovenijo se vrnejo samo trije. Odprava je načrtovala srečanje s šamani, ki so jih morali šele izslediti in se poskušati z njimi povezati, v načrtu pa so imeli, da se eden med njimi zaradi pristnejšega vpogleda v mistično prakso udeleži tudi seanse njihovega zdravljenja.
Na poti se odvijajo večje in manjše medosebne drame, ki nas bralce potegnejo v poglobljeno doživljanje medsebojnih odnosov v ekstremnih razmerah sredi ruske tajge. Pustolovsko zgodbo pripoveduje antropologinja (Sofija) Zoja, ki svet motri s ščepcem ironične distance, včasih tudi humorja, a z osebne, intimne perspektive. Neznano, eksotično in s tem nepredvidljivo okolje gledamo skozi njeno lupo svobodomiselne intelektualke. Vseskozi nas zanima, kako bo avanturistično potovanje z veliko mero misticizma spremenilo junake. Se bo preobrnilo v samouničevalnost ali samorealizacijo?
»Uspelo mi je, da sem zapustila svoje telo, opazovala sem prizor od nekje zgoraj, vse skupaj je bilo prav banalno. Raztelesena in razčlovečena sem ležala na konjski odeji, ki so mi jo pastirji milostno pustili, čeprav jo je bilo škoda za umirajočo žensko in umirajočo psico ob njej…«
Karl je Zoji prinesel fotografijo, na kateri je prepoznavna Ada z dolgimi rdečimi lasmi, vodeno modrih oči, komaj opaznih trepalnic. V Zoji je podoba ostala za vedno, fotografijo je zažgala. Osemindvajsetega vedno prižge svečko za spomin na to žensko, v katero je celo mislila, da se je zaljubila.
Zoja je osvobojena šele tedaj, ko doživi strahotne trenutke med življenjem in smrtjo …«Hrepenenje jo je gnalo po iskanju zadovoljitve, ki se ji je izmikala.«
Kljub skrbnemu načrtovanju poti se začnejo vrstiti dogodki, ki vnaprej predvideno obrnejo v povsem nepričakovane smeri, na poti pa vsakega izmed njih doleti tisto, kar v svojem življenju najbolj potrebuje oziroma si zasluži.
Roman, zapisan v jasnem, dinamičnem, gibkem slogu, bralca zaradi skrbne domišljenosti, ki vzbuja zanimanje o nadaljnjih dogodkih, nagovarja vse do svojega konca, avtorici pa uspe tudi to, da prvotno izpostavljena zgodba, katere nosilka je predvsem Ada s svojo usodo, nepričakovano naplavi še drugo, ki je Zojina, in se od Adine, čeprav sta ključni druga za drugo in jima je skupen popoln preobrat njunih življenj, bistveno razlikuje ter odpira vzporedna vprašanja, ki pa dotično konstrukcijo vendarle presegajo. »Ada … noro lepa je bila. Zazdelo se mi je, da še nikoli nisem videla tako lepega človeškega bitja…«
Ado je Sibirija sprejela, bila je zmagovalka, omogočila ji je, da je zaživela v polnosti.
V romanu Tanje Mastnak, prebiramo poletno »antituristično« potovanje, ki nas vodi v srce šamanizma – in do tja je dolga pot. Tako v resničnosti kot tudi v romanu.
Spoštovani bralci, roman Sibirija je izdala založba Mladinska knjiga.
