Maja Drolec; Mnenje o knjigi
Andrej Kurkov; Sive čebele
Prevedla Lijana Dejak
Goga, 2024
Andej Kurkov (1961) je ukrajinski pisatelj, ki piše v ruskem jeziku. (Leningrad, Sovjetska zveza.) Kurkov z mešanico realizma in absurda opisuje paradokse postsovjetske Ukrajine in Rusije. Njegova dela so prevedena v več kot trideset jezikov, naklada njegovih knjig pa presega štiri milijone izvodov. Ukrajinski pisatelj piše leposlovje v ruščini, esejistična in publicistična besedila pa v ukrajinščini. Odkar je Rusija napadla Ukrajino, večino časa potuje po svetu ter s predavanji in pogovori poskuša ozaveščati ljudi o Ukrajini in o sedanji vojni.
V slovenščini že imamo en njegov roman, to je Piknik na ledu iz leta 2007.
Roman Sive čebele se dogaja leta 2017, ko je bila vojna še omejena na vzhod Ukrajine. Vasica Mala Starogradivka, ki leži na obrobju Doneškega bazena, pooseblja recentno naravo konflikta v regiji. Čeravno za svoje umetniško izražanje uporablja ruščino, pa bi težko rekli, da je pro rusko usmerjen. Kvečjemu obratno, česar pa v romanu Sive čebele nikakor ne poudari. V samem romanu se avtor ukvarja predvsem z absurdnostjo situacije, v katero je bil zaradi političnih interesov vojskujočih se držav postavljen glavni junak. Vasica je težko določljiva, meglena, občasno celo absurdno zakomplicirana. Sergej Sergejevič (živi na Leninovi, zapustila ga je žena Vitalina s hčerko) in Paška (živi na Ševčenkovi) sta bila sošolca, edina fanta med dekleti, nastrojena drug proti drugemu, kot posledica pubertetniškega izživljanja in vrstniškega nasilja. Postarana nergača zdaj sobivata v devastiranem okolju brez elektrike in druge infrastrukture; za silo vzdržujeta spoštljivo distanco. Kurkov poudarja mala dejanja vzajemne spoštljivosti in humanitarnosti, to je radikalno drugačno delo o vsakdanu v vojaško in politično konfliktnem okolju. V tej vasi, “ki so jo zapustili Bog in ljudje”, je vse prestavljeno in pomešano. Sergeja na primer skrbi točen čas, zato v paniki vlomi v Paškovo hišo, da bi navil stensko uro; Paška mu kontrira, češ da v tem svetu ni pomemben čas, temveč koledar. Sergej v nekem trenutku iz čistega dolgčasa zamenja hišne številke edinih dveh ulic (Leninova postane Ševčenkova in obratno), želi skratka pomešati že tako deregulirano in s tečajev sneto okolje. Absurdnost situacije “sive cone” lepo popiše tudi njegovo razmišljanje o Donbasu; nihče ne pripada ničemur, nihče ne sodi nikamor. Oblast, nekoč pokrajinska, je zdaj republiška, če pa si je tisti del pokrajine, ki je ostal v Ukrajini, za prestolnico izbral Mariupolj, to pomeni, da ni ne v republiki ne v državi; je na sivem območju, siva območja pa nimajo prestolnic.
Kljub nezavidljivi situaciji se Sergeju najprej zdi, da je prispel v raj (skoraj do Krima), v pravljico, kjer narava ne le služi človeku, temveč mu streže – “kjer sonce počaka, dokler človek ne konča svojih dnevnih opravil, in šele potem zaide”. Sergeja vedno znova odnaša v fantazije in sanje, celo čebele postanejo prispodoba za resnični svet; najprej čebele in trote primerja z naravnimi pojavnimi oblikami in človeškim življenjem, potem začasni zaseg enega panja, ki ga zaseže ruski inšpektorat, interpretira kot rekrutiranje in služenje novim ruskim oblastem. Sergejeve čebele na Krimu morda uživajo v neokrnjeni naravi, toda ta (navidezna) svoboda ima svojo ceno, iz ruske preverbe se vrnejo sive, tuje, kontaminirane.
Čeprav gre za vojni roman, bi bila morda pravšnja oznaka zanj protivojni, v vsakem primeru pa gre za odlično, marsikdaj pa tudi z žlahtno ironijo podprto branje.
Spoštovani bralci, roman Sive čebele je izdala založba Goga.
