Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Louise Erdrich; Stavek
Morfemplus, 2024
Luise Erdrich (1954) je indijanska avtorica, rodila se je v Minnesoti, živi v Minneapolisu. Po rodu je delno Indijanka in Indijanci so pogosto tudi v središču njenega pisanja. Med glavnimi kakovostmi njene proze kritiki omenjajo predvsem poglobljene značaje. Poleg romanov Louise Erdrich piše tudi poezijo, kratko prozo in knjige za otroke. Za svoje pisanje je prejela več literarnih nagrad. V slovenščino je prevedenih nekaj njenih pesmi, zbirka kratke proze Zdravilo za ljubezen, roman Igralnica, Po toku navzgor, Stavek, poezijo in otroške knjige, ki prikazujejo indijanske like in dogajanje. Je vpisana državljanka Turtle Mountain Band Indijancev Chippewa iz Severne Dakote, zvezno priznanega ljudstva Ojibwe.
Roman Stavek spremlja Tookie, domorodno Američanko, ki po prestani dolgoletni zaporni kazni najde novo življenje kot knjigarka v neodvisni knjigarni v Minneapolisu. Njeno vsakodnevno rutino nenadoma zmoti duh njene nadležne stranke Flore, ki se po smrti začne vračati v knjigarno in jo preganjati.
Staroselka Tookie, ki je imela zelo žalostno otroštvo ob materi – zasvojenki, življenje ji je rešila Flora, katere duh jo je preganjal v knjigarni, kjer je zaposlena. Ko je bila deklica, jo je mati treščila ob tla, ker ji je deklica skušala preprečiti, da bi šla ven, in jo pustila ležati, stopila je čez njo in začela svoj dnevni lov za pozabo. Mati je bila namreč odvisnica. Otrok je občutil veliko samote, a ko je Tookie odrasla, je pretepla mamo tisti dan, ko se je predozirala, in ko jo je našla v svoji omari, deklica je namreč spala kar v omari. Mamin pepel je stresla v reko Misisipi; pa ne zato, ker bi mama reko kdaj opazila, ampak zato, ker je to način, kako je razmišljala o njej, kakršna je bila, molčeča, inertna, potegnjena v močan, skrit tok. Bralec šele ob koncu romana izve, kako je Tookie v resnici ime; Lily Florabella Truax Beaupre, po ženski Flori, ki je pomagala materi, po ženski, ki je postala njen duh.
V začetku romana nastopi Tookie kot hladna, pridobitna mlada Indijanka, bolj močne in visoke postave, ki sta jo prijateljici izkoristili, naj bi odpeljala moško truplo čez mejo iz Wisconsina v Minnesoto, in bi zaslužila letno plačo, a na meji so jo dobili in obsojena je bila na šestdeset let zapora. Ni vedela, da tovori poleg trupla tudi zajeten zavoj droge. K sreči sta prijateljici priznali, da sta oni dve organizirali tihotapljenje droge in Tookie je prišla iz zapora, bila prosta. V zaporu se je naučila brati na silo, ki je spominjala na norost. Ni mogla brati katere koli knjige. Pisanje je moralo imeti nekakšno mineralno gostoto. Moralo je dajati občutek, da je naravno, ne pa cinično prisiljeno. Šlo ji je na jok, če je pri avtorju opazila talent in zlorabo talenta, ki včasih zasije z velikodušno ponižnostjo. Potem dobi službo v knjigarni; knjige ima zelo rada, in ena prvih knjig, ki jo dobi od učiteljice Jackie Kettle, ki ji redno pošilja knjige v zapor, je Slovar, s pomočjo katerega si ustvari misel – metaforo – svojega življenja: »Vrata so odprta. Pojdi.«
Ob aretaciji je spoznala kriminalista Polluxa, ki ji zdaj, ko je prosta, ponudi poroko, z ljubeznijo je izdeloval pahljačo, ki je sodila k obleki po očipvejskih običajih. Zaživi v hiši z neurejenim vrtom, Pollux je pozoren mož, Tookie prvič živi tako, kakor živi človek, ki se je prenehal bati vsakodnevnega odmerka časa. V knjigarno prihaja duh Flore, kar spravlja Tookie v bes in jezo; začne se že kmalu po smrti; Flora je umrla med branjem knjige Izrečena sodba, … ko je tkanina med svetovoma tanka kot papir in se zlahka pretrga, zgodba staroselke iz ujetništva in zasužnjevanja. Potem se je vračala vsako jutro, čeprav besede hočebit ni v slovarju, sicer je popolna stranka, urejena gospa pri šestdesetih, posvojila je rejenko Kateri. Iz slovarja je Tookie prebrala razlago besede divinacija – vedeževanje, navdahnjeno ugibanje ali slutnja. Začuti kot svarilo.
V knjigarni poleg Tookie, Louise, Aseme in Jackie dela še Pen, ki ljudi spreobrača v bralce, ima visoke standarde, je lepa, izredno vitka, gracilna, obožuje rituale. Tookie pa čedalje bolj preganja Florin duh, … čas se ukrivlja sam vase …, zato knjigo, s katero je Flora umrla, Tookie zakoplje na vrtu, a zmešnjava s trupli povzroči, da hči v mrtvašnici dobi napačno žaro in to je lahko eden od razlogov za nemir.
K Polluxu in Tookie pride na obisk Polluxova hči Hetta z dojenčkom, kar je veliko presenečenje. Tookie se ob malem Jarvisu razneži, popazi ga tudi tedaj, ko gre Hetta s prijateljico iz knjigarne – Asemo – na ulice, kjer potekajo protesti; boji med belimi in črnimi, med ljudmi in policijo, stopnjuje se do razbijanja izložb, pogorijo mnoge trgovine, knjižnica, vse za pravičnejši svet … Potem nastopi čas korona virusa, pisateljica navrže dvom o cepivu (genocid), močno zboli tudi Pollux, ki ga Tookie spremlja z avtom, prenočuje kar v garažni hiši nasproti bolnišnice, samo, da mu je čim bližje.
Ko Polluxa – ozdravljenega, a še zelo šibkega, pripelje domov, ju pričaka celotna družina, tudi Jarvisov oče Laurent. V tem letu, ko je Jarvis že skoraj shodil, se jim je zgodilo ogromno, pravi tornado, Tookie je spoznala, da potrebuje besedo, stavek, ki ga zdaj že zna napisati: »Vrata so odprta. Pojdi.« To tudi namerava, živeti sproščeno, ker je ne preganja več Florin duh, Hetta jo kliče mamica, Pollux jo ima zelo rad, uživa v knjigarni že od tedaj, ko se zave, da je njihovo delo pomembno, saj do ljudi spravljajo informacije. Živijo v mestu zgodovinsko ločenih sosesk in starih sovraštev, ki le s težavo umirajo ali pa puščajo usedlino, ki je nevidna za tiste, ki so zdravi in jim gre dobro, bolne in izkoriščane pa duši.
Polluxova babica je nekoč rekla: »Pazi na trenutek, ko bo uniforma začela nositi tebe«, ko je postal plemenski policist. Stvari, ki so jih počeli drug drugemu, so ga zdelovale, ni pa verjel, da je uniforma kadar koli zaničevana. Kdo torej pretepa? Uniforme ali tisti v njih? Doma ga je prestrelil udarec bolečine, ko je videl, da Hetta nosi obleko, ki jo je podaril Tookie kot darilo ljubezni …
Pisateljica v romanu navaja mnoge naslove iz svetovne literature; od Toni Morrison; Sula, do Bohumila Hrabla; Prebučna samota, Joseph Conrad; Senčna črta, Jeanette Hien; Vse vsega, James Welch; Zima v krvi, William Kotzwinkle; Plavalec v skrivnem morju, Ivan Turgenjev; Prva ljubezen, Virginia Woolf; Gospa Dolloway, J. M. Coetzee; V pričakovanju barbarov, Anita Desai; Ogenj na gori …
Pretresljivo je razmišljanje glavne junakinje v begu pred pravosodnimi policisti: »Spustila sem se na travo in se kmalu začela kotaliti naokrog, skotalila sranje s sebe – napad pravosodnih policistov, udarce kar tako, odrivanje, brce, prezir. Ves čas so policisti ali kdor koli v uniformi z mano delali, kakor da sem nič, smet. V meni je brbotalo več mehurčkov. Nekateri so bile solze. Je to dobri stari Minneapolis?«
Zgodba se odvija v obdobju 2019–2020, vključno s pandemijo COVID-19 in protesti po umoru Georgea Floyda, ki močno vplivajo na mesto. Tookie se med soočanjem z nadnaravnim pojavom in družbenimi spremembami bori tudi s svojo preteklostjo. Išče pomen literature, pravice in identitete v sodobnem svetu.
Roman združuje humor, mistiko in družbeno kritiko. Prepleta osebno zgodbo s širšim družbenim kontekstom, kjer se ukvarja z vprašanji rasne pravičnosti, moči knjig ter zgodovinskega spomina. Razkošna globoka proza Pulitzerjeve nagrajenke navduši s pronicljivostjo in edinstveno lepoto. Louise Erdrich je za roman Stavek prejemnica priznanja Prix femina étranger 2023.
Spoštovani bralci, roman Stavek je izdala založba Morfemplus.
