Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Sergio Ramirez; Tongolele ni znal plesati
Prevedel Ferdinand Miklavc
Beletrina, 2026
Sergio Ramírez (1942) je eden najeminentnejših pisateljev in intelektualcev sodobne Latinske Amerike. Tongolele ni znal plesati je njegov tretji roman, ki ga lahko beremo v slovenščini (prevedeni sta še deli Si se ustrašil krvi, 1983, ter Margarita, lepo je morje, 2014). Poleg literarne dovršenosti in inovativnosti je Ramírezova najizrazitejša značilnost brezkompromisna zavezanost svobodi. Diplomiral je iz prava. Bil je pomemben član Sandinistične fronte v boju za osvoboditev Nikaragve izpod diktature družine Somoza. Tudi kot podpredsednik države v 80. letih minulega stoletja se je zavzemal za kar najširšo demokracijo in zato že kmalu prišel v spor z nekdanjimi tovariši, ki so v Nikaragvi znova uvedli trdo diktaturo. Sergio Ramírez živi v izgnanstvu, v Španiji v Madridu, saj ga je vlada njegovega nekdanjega prijatelja in tovariša Daniela Ortege obtožila zarote in mu odvzela državljanstvo.
Tongolele ni znal plesati je tretji del nikaragovske kriminalne trilogije z nekdanjim policijskim inšpektorjem Doloresom Moralesom. Dogajanje je postavljeno v Nikaragvo današnjega dne, v državo, ki se je po padcu diktature dinastije Somoza znova znašla pod železno peto represije, kjer oblast trdo zatira ljudski upor, ko v Nikaragvi vlada močna represija, vojaška hunta mladim tudi prepreči protestiranje proti vladi in jih več sto ubije.
V središču oblasti stoji cinični in vseprisotni šef tajne službe, imenovan Tongolele, arhitekt nasilja in političnega nadzora. Morales, odstavljen zaradi preiskovanja povezav med oblastjo in kriminalom, se kot zasebni detektiv znova zaplete v mrežo državnih interesov, ravno v času, ko državo pretresajo množični in krvavo zatrti protesti – prav ti protesti pa so predmet romana.
Glavni lik (“Tongolele”) je vzdevek, ki pripada krutemu šefu tajne policije, to je neposrečeni vzdevek po znani plesalki – mehiški pevki – zaradi pramena las, a sam ni znal plesati.
Bivši policijski inšpektor razkriva ozadje oblasti in nasilja. Sestavljata ga dve med seboj ohlapno povezani pripovedi: prva govori o inšpektorju in nekdanjemu gverilcu Doloresu Moralesu (krogla mu je zdrobila koleno, zato si pri hoji pomaga s palico), ki se skuša iz izgnanstva v Hondurasu vrniti k bolni ljubici Fanny Toruno v Nikaragvo, druga pa o komisarju in Moralesovem nekdanjemu delodajalcu šefu tajnih služb Anastasiu »Tongoleleju« Pradu, ki zasleduje lastne politične cilje, hkrati je velik ženskar in zelo nemoralen človek. Po mestu se vozi s taxijem, ob njem pa je vedno stotnik Pedrito, Pedro Claver Salvatierra, ki je njegova leva roka, v pisarni pa zanj dela še desna roka (kratek čas Pedrova ljubica, mati njunega sina) Chaparra. Tongolelova mati, prof. Zoriada, je po očetovi smrti zaprla lekarno in se posvetila vedeževanju; postala je tako pomembna, da ima lahko samo eno stranko, ki izraža svoje želje, napisane v kitajski šatulji. Jezi se na sina Anastasia (Tongolele), ki zaradi razmer v državi čuti, da postaja politično nepomemben; prestopil je k salvadorskim gverilcem, njegova sestra Alba je v sandinističnih mladinskih brigadah in obira bombaž, nato odide v ženski bataljon na meji s Hondurasom, njen mož Lazaro, ki je delal pri Tongolelu, je bil ubit (poslovno je bil kar uspešen, a je s hazardiranjem izgubil preveč denarja). Še najbližja je Tongoleleju Miranda Fabiola, dobra trgovka, ki vzpostavi računalniško mrežo za modernizacijo trgovine, skladišč in tovornega prevoza. S Tongolelejem sta dobra družabnika in ljubimca.
Morales dogajanje in prepogosta grozodejstva spremlja kot pasivni opazovalec, družbeno akcijo in aktivacijo prepušča drugim. Njegov pajdaš Rambo se pridruži študentskim nemirom, rešuje študentko Eneido, ki je posiljena. Moralesova ravnodušnost pa postane izraz stoičnosti človeka, ki preboleva smrt svojega partnerja Lorda Dixona (ta se v romanu pojavi kot duh, ki ga zaznavata le Morales in bralec) in napredujočo bolezen ljubice, s katero se namerava poročiti.
Eden od likov tako Moralesa kot Tongoleleja označi za »zgubi, zaznamovani že v zibeli«. Roman predstavlja protiutež revolucionarni književnosti, saj ne obravnava hiperkompetentnih posameznikov v boju za domovino, ampak starajoče se in skrušene nekdanje revolucionarje, živeče v državi, ki je z zamenjavo ene diktature (rodbina Somoza) za drugo (Daniel Ortega) razveljavila njihova mladostniška prizadevanja. Morales in Tongolele se vdata v usodo, medtem ko breme brezplodnega ponovnega upora pade na pleča nove generacije. Medtem ko se (večinoma, a ne izjemoma) mladi protestniki borijo proti sistemu, ki ga vidijo kot neopravičljivega, tisti, ki jim nasprotujejo, v uporu vidijo grožnjo idealom revolucije, ki je strmoglavila prejšnji režim in vzpostavila zdajšnjega. Ta dinamika med stranema, ki kljub srednjeameriškemu prizorišču ne bo tuja niti slovenskemu bralcu, konfliktu v zgodbi doda nianse in ga povzdigne nad običajno površinske upodobitve upora v revolucionarni umetnosti.
Upor, opisan v romanu, je upor z značilnostmi 21. stoletja – pri razkrinkavanju grozot (kot sta denimo napad na duhovnika simpatizerja ali posilstvo študentke protestnice, kjer je najkrutejši Sralež (Marcial Duarte), pod oblastjo vrhovnega komandanta Leonidasa) in distribuciji revolucionarnega gradiva (liki iz Moralesovega kroga, ki delijo to gradivo, ga podpisujejo s simbolom maske Guya Fawkesa, metaforična oznaka – Maskica), pomembno vlogo odigrajo družbena omrežja; npr. Twiter. Z družbenimi omrežji se ukvarjajo tudi akterji, zadolženi za zatrtje upora – nekateri od njih (med njimi Tongolele), se veliko posvečajo temu, kako bodo videti na posnetkih. Roman dejanja upora ne olepšuje oz. romantizira; najbolj naturalistično deluje prizor zasedbe cerkve, v katerem nekaj študentov izrazi pripravljenost, da se ubijejo, če bi jih zajeli (tukaj se roman še najbolj približa tradicionalni revolucionarni prozi). Upor študentov je na koncu neuspešen, med liki v Moralesovem krogu pa ostane zagon, ki jih spodbuja k nadaljnjemu upiranju, čeprav ima to lahko zanje resne posledice.
Slogovno izvirni roman, ki je napet politični roman, pri bralcu tako razblinja iluzijo, da je upor nekaj enostavnega, brezkrvnega in nebolečega za udeležence. Bolj kot vprašanje (izgube) nacionalne identitete roman obravnava razkrivanje krivic v še vedno aktualnem kriznem žarišču, s čimer se približa, a ne umesti v domeno revolucionarne književnosti. Roman ne prikazuje lepot dežele, ampak razgalja njen še vedno trajajoči družbeno-politični razkroj, naslika naturalistično sliko države, na videz obsojene na nenehni upor in represijo, ter prikazuje majhne osebne bolečine ljudi, ujetih v njej oz. izgnanih iz nje.
Pisatelj je v pogovorih (na daljavo) z novinarji (bil je gost Fabule, 2026) izrazil svoje mnenje, da se bo politični režim v Nikaragvi spremenil in se bo pot demokraciji zopet odprla. Opomnil je, da prihaja iz generacije, ki je verjela v revolucije, spremembe in solidarnost – ob tem pa izrazil zaskrbljenost nad dejstvom, da je pri mladih danes mogoče zaznati nagibanje k desno usmerjeni politiki, medtem ko levi pol izgublja vpliv.
Spoštovani bralci, roman Tongolele ni znal plesati je izdala založba Beletrina.
