Veter piha izza vogala,
pusta je morska obala.
Dežnik ni v pomoč,
ko sfrči daleč proč.
Dežne kaplje močijo ceste,
plešejo v vrtincu kot neveste.
Veter nosi jih povsod okoli,
mokri so kamniti pomoli.
Mornarji v gostilni mečejo karte,
zibajo se privezani čolni in barke.
Velike ladje počivajo v pristanu,
muhasto vreme ni na ekranu.
Ko gre kopanje po vodi,
slabo vreme jo fajn zagodi.
Nič ne bo z veselim čofotanjem,
na pesku prešernim igranjem.
» Kaj vzamem iz predala?«
se sprašuje mala Zala,
» Svinčnik, risanko in lepilo,
škarje, barvice za razvedrilo,
da ustvarim pravljično vilo.«
Dolgčas je huda reč,
ko ni sonček vroča peč.
